Ko življenje postane tek — in Kristus cilj

Pismo Filipljanom 3:12-14

Ko beremo Pavlove besede v Pismu Filipljanom, stopimo v srce človeka, ki je globoko predan Kristusu, a se hkrati iskreno zaveda svoje nepopolnosti. Pavel ne govori kot nekdo, ki je že dosegel vrh duhovne zrelosti, temveč kot romar, ki ga Božja milost neprestano vleče naprej. Prav med tem, kar je že dano, in tem, kar se še razodeva, se razkriva skrivnost krščanske poti.

Apostol zapiše:

»Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus.« (Filipljanom 3:12)

Stremljenje

Pavel govori o procesu posvečevanja – o življenju, v katerem nas Sveti Duh postopoma preobraža v Kristusovo podobo. To ni trenutna sprememba, temveč pot, ki traja vse življenje. Pavel se zaveda, da je odrešenje Božje delo, a posvečevanje zahteva našo sodelujočo zvestobo.

»… ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus.«

To je srce evangelija: mi tečemo, ker nas je On najprej osvojil. Mi iščemo, ker nas je On našel. Mi stremimo, ker nas je On poklical. Naša duhovna rast je odgovor na Božjo predhodno milost. V teh besedah se razodeva temeljna resnica: duhovna zrelost ni dosežek, temveč dar. Človeško prizadevanje je odgovor na Božjo pobudo, ne pa poskus, da bi si človek sam pridobil popolnost. Pavel poudarja, da je vsak korak naprej mogoč zato, ker je Kristus že deloval, že prijel, že poklical.

Apostol nato razširi pogled in pokaže, kako se ta resnica uresničuje v življenju vernika.

»Ne mislim bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.« (Filipljanom 3:13–14)

Pozabljanje preteklosti

Pavel ne govori o izbrisu spomina, temveč o osvoboditvi od njegove moči. Preteklost, naj bo zaznamovana z grehom, ranami ali celo uspehi, ne sme določati sedanjosti. V Božji milosti je preteklost odkupljena, zato ne more več biti ovira na poti naprej. Pozabljanje pomeni prepuščanje Bogu, ki edini zdravi, odpušča in preobraža.

Iztegovanje proti prihodnosti

Duhovna rast zahteva usmerjenost. Kristjan ne živi iz nostalgije, ne hrani se s tem, kar je bilo, temveč živi iz upanja, ki ga nosi prihodnost. Prihodnost za vernika ni neznanka, ki vzbuja strah, temveč prostor, ki ga je Bog že napolnil s svojo navzočnostjo in obljubami.

Iztegovanje naprej pomeni odprtost za Božje delovanje — pripravljenost, da človek stopi iz znanega, sprejme nove korake in zaupa, da Bog vodi. To je drža srca, ki verjame, da Gospod odpira smeri, ki jih človek sam ne bi mogel uzreti in da nas Njegova roka vodi tja, kjer nas čaka več več rasti in več življenja.

Foto:Pexels

Tek proti cilju

Pavel uporabi podobo teka, ki govori o odločnosti, vztrajnosti in srcu, usmerjenem naprej. Tek ni lahkoten sprehod, temveč zavestna izbira, da človek ne obstane, ne obupa in ne pogleda nazaj. V njem je napor, a tudi svoboda — svoboda človeka, ki ve, kam gre in komu pripada.

Njegov cilj ni zemeljski uspeh, ne priznanje ljudi, ne dosežki, ki zbledijo. Cilj je polna združitev s Kristusom, življenje, ki se vse bolj oblikuje po Njegovi podobi. Pavel teče, ker je bil najprej sam dosežen, ujet in dvignjen z Božje strani. Njegov korak naprej je odgovor na milost, ki ga je našla.

In nagrada? Ne nekaj, kar bi človek dosegel s svojimi močmi ali zaslugami. Nagrada je dar, ki ga prejme — Božje povabilo v življenje s Kristusom, v obljubo večnosti in v polnost, ki jo lahko podari le Bog. To je cilj, ki ne razočara, pot, ki ne zavede in obljuba, ki ne mine.

Korak za korakom

Pavlova beseda vabi k življenju, ki ni ujeto v preteklost, ne izgubljeno v sedanjosti in ne prestrašeno pred prihodnostjo. Vabi k poti, na kateri človeka vodi Božja roka, k teku, ki ga usmerja Kristusov glas, in k cilju, ki ga določa Božja obljuba.

To je pot, na kateri se ne meri popolnost, temveč zvestoba. Ne šteje hitrost, temveč smer. Ne odloča človeška moč, temveč Božja milost — milost, ki dviga, ko človek oslabi, in nosi, ko korak postane težak.

Naj te Pavlove besede opomnijo, da je Kristus tisti, ki vodi naprej —v rast in v življenje, ki ga je pripravil. On je cilj, On je pot, in On je moč, ki te drži na njej.