Ko je Jezus rekel: “Če te kdo udari po desnem licu, mu obrni še drugega,” ni klical svojih učencev v pasivnost ali izgubo dostojanstva. Razkrival je moč srca, ki se ne pusti voditi maščevanju. V Mateju 5:38–42 je popravil napačno razumevanje načela “oko za oko”, ki je bilo prvotno namenjeno omejevanju kazni, ne pa spodbujanju osebnega povračila.

Jezus je svoje učence povabil na višji nivo razumevanja. Rekel je: “Ne upirajte se hudobnežu,” kar ne pomeni, da kristjani sprejemamo zlorabo ali ostajamo v nevarnosti. Sveto pismo nikoli ne ukazuje, da naj človek ostane v škodljivih odnosih. Jezus je nagovoril srce, ki želi vrniti zlo z zlom.

V prvem stoletju je bil udarec po licu predvsem ponižanje – dejanje sramotenja. Jezusov poziv, naj obrnemo drugo lice, ni bil izraz strahu, ampak svete samokontrole. Učenec ne vrača žalitev z žalitev. Ne dovoli, da ga krutost drugega oblikuje. Ne postane zrcalo tistega, ki ga je ranil. S stoječo, tiho dostojanstvenostjo zaupa pravičnost Bogu.

Obrniti drugo lice ne pomeni: “Kar si storil, je bilo prav.” Pomeni: “Tvoja krivica ne bo rodila nove krivice v meni.”

To je zavrnitev, da bi agresor postal učitelj tvoje duše. Zavrnitev, da bi te grenkoba oblikovala. Zavrnitev, da bi bolečina iz tebe naredila tisto, kar te je ranilo.

Jezus je to živel. Ko so ga prijeli, ni klical angelov. Ko so ga obtoževali, ni vračal z jezo. Ko so ga zasmehovali in ranili, ni odgovarjal s sovraštvom. Na križu je molil: “Oče, odpusti jim.” Nihče ni imel več moči, več pravice soditi ali več nedolžnosti kot On – pa je ostal popolnoma čist v svoji ljubezni.

Na križu je razodel najgloblji pomen obračanja drugega lica: zlo je premagal tako, da se mu ni pustil pokvariti. Ne zato, ker bi bila krivica majhna, ampak ker je bila odrešitev večja.

To pa ne pomeni, da mora kristjan tiho prenašati vsakršno zlorabo. Obstaja razlika med odpuščanjem in omogočanjem škode. Med krotkostjo in zanikanjem resnice. Sveto pismo ukazuje odpuščanje, a tudi modrost, pravičnost in zaščito ranljivih. Jezusov poziv je: ne vračaj zla z zlom – ne pa: ostani v uničujočih okoliščinah.

Človeško srce želi povračilo. Ko smo osramočeni, želimo osramotiti nazaj. Ko smo ranjeni, želimo, da drugi občuti isto. A Jezus pokaže boljšo pot: maščevanje ne zdravi. Samo podaljša verige bolečine.

Kristus nas osvobodi tega kroga. Ker je On nosil naš greh, nam ni treba nositi maščevanja. Ker je Bog sodnik, nam ni treba sami vračati udarcev. Ker je naša identiteta v Kristusu, nam ni treba dokazovati vrednosti s povračilom.

Obrniti drugo lice ni šibkost. Je sveta moč človeka, ki svojo dostojanstvenost črpa iz Boga. Je pogum srca, ki ga ne vodi grenkoba. Je zaupanje, da Oče vidi vsako skrito rano.

Svet temu pravi norost. Telo pravi krivica. Kraljestvo pa pravi: blagor.

Jezus je obrnil svoj obraz proti križu – in svojo milost proti nam. Ni povrnil zla nam, grešnikom. Nosil je naš upor, pokril naš sram in nas sprejel v milost.

Zato nas kliče, naj hodimo za Njim. Ne kot ljudje brez meja. Ne kot tisti, ki zanikajo bolečino. Ampak kot odrešeni, ki ne vračajo zla z zlom, ker pripadajo Odrešeniku, ki je zlo premagal z ljubeznijo.

Obrnjeno lice ni prazna šibkost. Je sveta moč pod Kristusovim vodstvom.