Včasih kraj, ki je videti kot konec, postane pot, po kateri Bog pripelje rešitev.

V 2. Mojzesovi knjigi 14 je Izrael stal na strašnem mestu. Pred njimi je bilo Rdeče morje. Za njimi egiptovska vojska. Okoli njih strah.

Človeško gledano ni bilo izhoda.

Zapustili so Egipt, a Egipt je še vedno lovil njih. Njihova telesa niso bila več v suženjstvu, njihova srca pa so se šele učila zaupati Bogu, ki jih je osvobodil.

Zato so se ustrašili.

Spraševali so Mojzesa, zakaj jih je pripeljal v puščavo, da bi tam umrli. Pogledali so morje, pogledali so vojsko in videli so samo konec.

Toda to, kar je Izrael videl kot konec, za Boga ni bil konec.

Mojzes je rekel ljudstvu: »Ne bojte se. Postojte in glejte rešitev GOSPODA.«

In še: »GOSPOD se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni.«

To je beseda, ki jo potrebuje vsako prestrašeno srce.

Pridejo trenutki, ko ti strah govori, naj paničariš, a Bog te kliče, naj stojiš. Pridejo trenutki, ko te pritisk sili v beg, a Bog te kliče, naj zaupaš. Pridejo trenutki, ko se boj zdi prevelik, ker ga nikoli nisi bil poklican zmagati s svojo močjo.

Gospod se je bojeval za njih. Toda biti miren ne pomeni, da ne boš nikoli stopil naprej.

Bog je rekel Mojzesu: »Reci Izraelcem, naj gredo naprej.«

To je pomembno.

Vera ni pasivni strah, oblečen v duhovne besede. Vera se nauči biti mirna pred Bogom in se premakniti, ko Bog reče, naj se premakne.

Mojzes je iztegnil roko nad morje in Gospod je razdelil vode. Morje se je razprlo. Pojavila se je suha pot. Izrael je šel skozi po suhem.

Morje ni izginilo. Bog je odprl pot skozenj.

Tisto, kar jih je strašilo, je postalo pot njihove rešitve.

To je sporočilo tega trenutka ob vodi: Bog lahko ustvari pot tam, kjer strah ne vidi nobene.

Včasih prosimo Boga, naj takoj odstrani vse kar nas teži. Želimo, da morje izgine. Da pritisk popusti. Da sovražnik utihne. Da je pot vidna, še preden naredimo korak.

A velikokrat Bog pokaže svojo moč ne tako, da odstrani morje, ampak tako, da odpre pot skozenj.

Morda danes stojiš pred svojim Rdečim morjem. Pred pritiskom, ki mu ne moreš uiti;dolgom, ki ga ne znaš poravnati; konfliktom, ki ga ne znaš rešiti; odgovornostjo, ki je pretežka; odločitvijo brez jasne možnosti; prihodnostjo, ki je zaprta in preteklostjo, ki te še vedno lovi.

Pogledaš naprej in ne vidiš poti. Pogledaš nazaj in čutiš, da te nekaj preganja. Pogledaš okoli in čutiš strah.

Toda odsotnost vidne poti ne pomeni odsotnosti Boga.

Bog ni omejen s tem, kar vidiš. Ni ujet v tvoje možnosti. Ni prestrašen zaradi voda pred teboj ali vojske za teboj.

Kar je tebi nemogoče, Njemu ni.

Klic ni, da se pretvarjaš, da morja ni. Klic je, da zaupaš Bogu, ki vlada nad njim.

Bodi dovolj miren, da veš, da je boj Gospodov; dovolj poslušen, da se premakneš, ko On reče; dovolj veren, da verjameš, da lahko tisto, kar je videti kot konec, v Njegovih rokah postane pot.

Neustrašni učenci niso pogumni, ker je življenje lahko. Pogumni so, ker vedo, kdo se bojuje za njih.

Zato naj morje ne določa zgodbe. Naj jo določa Bog.

Kar je videti kot tvoj konec, lahko postane pot, na kateri Bog razodene svojo rešitev.