Včasih prav žeja razkrije, kaj v resnici verjamemo o Bogu.

V 2. Mojzesovi knjigi 17 je Izrael prišel v Refidim. Toda tam ni bilo vode, da bi ljudje lahko pili.

V puščavi pomanjkanje vode ni bila majhna nevšečnost. Ni bila drobna neprijetnost. Čutili so, kot da je ogroženo njihovo preživetje.

Bili so utrujeni, žejni in prestrašeni. Na suhem kraju, kjer ni bilo videti nobenega odgovora, so se začeli prepirati z Mojzesom.

Vprašali so ga: “Zakaj si nas pripeljal iz Egipta, da nas, naše otroke in naše živali umoriš z žejo?”

Toda pod njihovo pritožbo se je skrival globlji dvom. Svetopisemsko besedilo pove, da so preizkušali Gospoda z vprašanjem: “Ali je GOSPOD med nami ali ne?”

To je bilo pravo vprašanje. Težava ni bila samo njihova žeja, ampak to, kar je žeja razkrila v njihovih srcih.

Pomanjkanje nas lahko pripravi do tega, da dvomimo v Božjo bližino. Pritisk nas lahko prepriča, da Bog ni dober. Strah nas lahko pripravi do tega, da pozabimo na včerajšnje čudeže.

Izrael je že videl, kako se je Rdeče morje odprlo. Že so hodili po suhem sredi vode. Že so videli, kako je grenka voda postala pitna. A zdaj, v novi suši, se je strah spet dvignil.

To je boleče in vsem znano. Tudi mi se pogosto spomnimo, kaj je Bog naredil v preteklosti, a se vseeno težko zanesemo nanj v tem, kar doživljamo danes. Znamo pričati o prejšnjih rešitvah, a se tresemo v sedanji suši. Verjamemo, da je bil Bog zvest včeraj, a se sprašujemo, ali je še vedno blizu danes.

In vendar – Bog je poskrbel.

Gospod je rekel Mojzesu, naj vzame palico in gre k skali na Horebu. Potem je Bog izrekel nekaj izjemnega: “Glej, stal bom pred teboj tam na skali.”

Bog ni poslal samo oskrbe. V kraj potrebe je prinesel svojo prisotnost. Mojzes je udaril po skali in iz nje je pritekla voda, da je ljudstvo lahko pilo.

Voda iz skale. Oskrba iz kraja, kjer je nihče ne bi pričakoval. Življenje iz nečesa, kar je bilo trdo, suho in nemogoče. Ta odlomek razodeva Božjo zvestobo in potrpežljivost.

Ljudje so se pritoževali. Bili so prestrašeni. Preizkušali so Gospoda. Spraševali so se, ali je sploh z njimi.

In kljub temu je Bog poskrbel. To ne opravičuje njihove nevere, a poudari Božje usmiljenje.

Marsikdo misli, da Bog poskrbi samo takrat, ko je naša vera močna, naše molitve popolne in naša srca popolnoma mirna.

Toda puščava nas uči nekaj ponižujočega: Bog je zvest, tudi ko nas še vedno uči zaupati.

Morda si v svojem Refidimu.

Utrujen, in imaš resnične potrebe. Moliš, a odgovor ni očiten. Gledaš okoli sebe, pa vidiš samo skale, sušo in trde kraje.

Morda se sprašuješ: “Od kod bo prišla voda?”

Toda globlje vprašanje je: Ali je Gospod med nami ali ne? V Kristusu poznamo odgovor. Da.

Božja prisotnost se ne dokazuje samo v udobnih okoliščinah. Včasih se razodeva prav skozi oskrbo na najbolj nepričakovanih mestih.

On lahko prinese vodo iz skale. On lahko prinese usmiljenje v suhe kraje in oskrbo tam, kjer človeške oči ne vidijo nič koristnega. On te lahko ohrani v sezoni, za katero nisi vedelaž, kako jo boš preživel.

Ne dovoli, da žeja spremeni tvoje srce v obtoževanje. Naj tvoja potreba postane molitev.

Povej Bogu svojo potrebo, sušo in strah. Povej mu, kje čutiš, da ne moreš več naprej.

Skala je morda videti zaprta, a Bog lahko odpre tisto, kar je videti nemogoče. Tvoja suša ni dokaz, da te je Bog zapustil.

🌸 Če te je to besedilo okrepilo

• Deli ga z nekom, ki potrebuje upanje.
• Shrani ga za dneve, ko je čakanje težko.
• Napiši komentar, katera misel te je najbolj nagovorila.

In če si v sezoni čakanja, preprosto zapiši: »Še vedno zaupam.«

Ker včasih največji čudež ni to, kar Bog da, ampak kdo postaneš, medtem.