Rútina zgodba je zgodba mlade ženske vdove, ki je ostala sama s svojo taščo in z vero v Najvišjega. Ruta ni tekla za človekom. Ni iskala pozornosti. Ni lovila ljubezni. Lovila je Boga – in pravi moški je našel njo.

Rútina zvestoba

Ko je izgubila moža, dom in varnost, bi se lahko vrnila v svoje staro življenje. A Rúta je izrekla besede svoji tašči, ki še danes odmevajo kot pesem zvestobe:

“Kamor pojdeš ti, pojdem jaz… tvoj Bog bo moj Bog.” (Rut 1,16)

To ni bil romantični stavek. To je bila izjava vere. Izbira poti, ki je vodila v neznano, a je bila prežeta z zaupanjem. Z vero je stopila na pot, skupaj s svojo taščo od pokojnega moža. V njen neznano deželo – Betlehem, ki pomeni hiša kruha.

Rútina ponižnost

V Betlehemu ni iskala udobja. Šla je na polje, pobirat ostanke žita – delo za najrevnejše. Tam jo je opazil Boaz. Ne zato, ker bi se trudila biti opažena. Ampak zato, ker je svetila z notranjo lepoto: zvestobo, delavnostjo, ponižnostjo in spoštovanjem.

Božja pot

Bog je izbral trenutek in kraj ter moškega, ki je videl njeno srce. In iz te zgodbe se je rodila rodbinska linija, ki vodi do samega Jezusa.

Rúta nas uči: Ko ženska išče Boga, Bog poskrbi, da jo najde pravi moški. Ne prej. Ne pozneje. Ob pravem času.