Vera v senci ran

Vera v senci ran MARIJA MAGDALENA

KO V NJENI ZGODBI PREPOZNAM SEBE…

Ko pomislim na Marijo Magdaleno, nekaj v meni obstane…

Njena zgodba ni le zgodba nekoga drugega. Dotakne se nečesa zelo osebnega. Ker vem, kako je nositi stvari, ki jih ne znaš kar odložiti. Spomine, napake, občutke, ki ostanejo dlje, kot bi si želela. Včasih se ujamem, kako se vračam k starim mislim, starim napakam. Kot da me še vedno definirajo. Kot da ne morem čisto zares začeti znova.

In potem se spomnim nje, Marije Magdalene.

Ne popolno in ne brez ran, a osvobojeno je šla naprej, korak za korakom, saj ni ostala tam, kjer je bila, temveč je sprejela spremembo.

To me navdihuje.

Njena zvestoba me hkrati tudi malo izziva. Ostala je, ko je bilo najtežje, ko bi bilo veliko lažje oditi; ostala je v bolečini, v strahu in v negotovosti. Včasih se vprašam, ali bi jaz zmogla enako. Želim si takšne vere — ne popolne, ampak iskrene, takšne, ki vztraja, tudi ko ne razume vsega.

Nekaj v njeni zgodbi me resnično pomiri: prav ona, ki je bila ranjena, je postala oznanjevalka upanja. Bog je najprej prišel k njej, ne k popolnim — k njej. To mi daje upanje, ki ga težko opišem: da sem lahko videna in ljubljena in da me ne določa to, kar je bilo.

Morda moje rane niso ovira, ampak kraj, kjer se me Bog najglobje dotakne.

PRED SREČANJEM, KI JE SPREMENILO VSE

Marija iz Magdale. Njena preteklost ni opisana v veliko podrobnostih, vendar vemo, da je živela z notranjo duševno stisko, dokler ni srečala Jezusa, ki jo je osvobodil. V Evangeliju po Luki lahko spoznamo delček njene preteklosti:…”in nekaj žena, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov”… (Lk 8,2). Jezus jo je ozdravil globokega trpljenja in bolezni, doživela je globoko osvoboditev in radikalno spremembo življenja. Postala je zvesta in predana Jezusova učenka, njena zvestoba je izhajala iz osebne izkušnje osvoboditve.

ZVESTOBA POD KRIŽEM

“ Ob šesti uri se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: “ Eli, Eli, lema sabahtani?” to je: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” (Mt 27,45)

Pod križem ni več množice , večina Jezusovih učencev pobegne iz strahu. Ni vzklikov, ni čudežev. Ostane le tišina, bolečina in vprašanja brez odgovorov. Ko se svet podira, ko upanje ugaša in ko se zdi, da je vse izgubljeno, ona ne pobegne. Ne zato, ker bi razumela, kaj se dogaja, ne zato, ker bi imela odgovore.. Ostane, ker ljubi.

Jezus je pribit na križ – ponižan, zavržen, zapuščen. Tisti, ki so ga še pred kratkim slavili, so izginili. Strah je utišal glasove, razpršil množice in zaprl vrata src. A ljubezen, ki jo je nekoč prebudil v njej, je močnejša od strahu.

Marija Magdalena ostane.

Njena zvestoba je glasna, pa čeprav ne rešuje in ne spreminja potek dogodkov. Ne odstrani bolečine. Toda žena ostane prisotna in v tej prisotnosti je nekaj kar ne potrebuje besed. Ostane pod križem, pa čeprav zanjo v tistem trenutku vera več ni lahka in upanje postane krhko. Vendar vztraja, pa čeprav ni razlage, ostane le odločitev: ostati ali oditi.

Ona izbere ostati. In prav ta tiha zvestoba postane pot. Pot, ki jo bo vodila od teme križa do jutra vstajenja.

V TIŠINI GROBA

V tišini večera stoji ob grobu. Vse se je že zgodilo – trpljenje, križ, zadnji dih. Svet se je ustavil in čas, kot da bi zadržal svoj korak. Gleda kraj, kjer je položen. Kamen zapira vhod, kot da zapira tudi njeno upanje. V njenem srcu se prepleta polno vprašanj in ostra bolečina izgube. Občutek bližine je zamenjala razdalja, navzočnost je zamenjala odsotnost. A kljub temu je tam – ne odide, ne pozabi, ne zapre svojega srca. Čeprav je grob zaprt, njena predanost ne poneha. Ostane blizu skrivnosti, ki je še ne razume – a ji zaupa, da ni konec.

UPANJE OB PRAZNEM GROBU

Zora še ni povsem predrla teme, ko Marija Magdalena stopi na pot. V srcu nosi bolečino, v rokah dišave, v mislih pa tišino in žalost izgube svojega učitelja. Grob je zaprt. Vse kar ji je bilo znano, se ji je v tistem trenutku zdelo dokončno izgubljeno.

Vendar gre.

Ko se približa, opazi, da, grob ni več enak, kot ga je zapustila. Kamen je odvaljen. V njej se prebudita strah in zmeda, porodi se ji vprašanje “Kam so ga odnesli?” Ne razume, ne vidi še smisla, vendar išče naprej. In potem se zgodi nekaj nežnega, skoraj neopaženega. V spokojnosti vrta, v jutranji svetlobi, jo nekdo pokliče po imenu. Ne iz množice, ne iz oddaljenosti, ampak osebno. Jasen glas, ki prodre skozi njeno srce ter spremeni žalost v upanje: “Jezus ji je dejal: ”Marija!”… (Jn 20,16).

Živ je!

V tistem trenutku se vse spremeni. Jok postane srečanje, iskanje postane spoznanje. Tema postane nov začetek. In v tistem trenutku žena spozna: življenje je premagalo smrt.

PRVA PRIČA VSTALEGA KRISTUSA

“Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: “Gospoda sem videla,” in to kar ji je povedal.“ (Jn 20, 18)

Solze žalosti se spremenijo v solze veselja. Tišina se razpre v veselo oznanilo. V tistem jutru se začne nova zgodba – in ona je prva, ki jo lahko pripoveduje. Marija Magdalena postane prva, ki razglasi to neizmerno novico- prva priča vstajenja. Prav njej je zaupana naloga, ki presega vse: da to novico prenese naprej. Da pove, da grob ni več prazen ter da ta praznina ni le odsotnost, temveč je znamenje nečesa večjega – srečanje z vstalim Kristusom spremeni vse. V tistem trenutku se v njej rodi novo razumevanje in novo poslanstvo. Vstajenje postane temelj njenega oznanjevanja, sporočilo, ki ga bo oznanjala padlemu svetu.

Vstajenje je zanjo postalo osebno srečanje z Jezusom- srečanje ki jo je nagovorilo po imenu.

OD TEME DO SVETLOBE

Zgodba Marije Magdalene nas uči poti od teme do svetlobe. Njeno življenje pokaže, da človek doživi globoko spremembo in nov začetek, ko sreča Jezusa Kristusa.

Bila je osvobojena po srečanju z njim, ostala mu je zvesta do konca in ga ni zapustila niti v najtežjih trenutkih – ob križu, v tišini groba in v času negotovosti. Dobro je razumela kakšnih vezi jo je rešil. Jezus je zlomil njene verige greha, osvobodil jo je suženjstva.

Njena zvestoba do Jezusa se razodene kot nekaj več; prav njej se najprej prikaže vstali Kristus. Tako postane prva priča vstajenja in oznanjevalka največjega upanja – da je Jezus premagal smrt.

To resnico najlepše nagovarjajo Jezusove besede iz Svetega pisma:

“Jaz sem vstajenje in življenje” (Jn 11,25)

MOLITEV ZVESTOBE IN UPANJA

Gospod, Hvala ti, da si, kot Marijo, tudi mene poklical po imenu.

Daj mi srce, ki ne beži pred križem, ampak ostane blizu, tudi ko ne razumem. Nauči me zvestobe, ki vztraja, kot je ona stala ob tvojem trpljenju.

Ko pridejo trenutki tišine in praznine, naj ne izgubim vere, da si ti še vedno ob meni.

Pomagaj mi prepoznati tvoj glas, ko me kličeš po imenu, in da bom tudi jaz postala oznanjevalka Evangelija upanja v svetu, ki potrebuje tvojo luč. Amen.