najPot.com

BOG DELUJE V TIŠINI

Zgodba o Ruti me spomni, da je vera kot tih šepet, ki ga začuti srce. Včasih je  preprosta odločitev, korak v neznano, včasih odločitev, da ostanem, vztrajam, in zaupam, tudi ko ne vidim poti naprej.

Ruta ni imela zagotovil. Njen svet se je podrl. Ni vedela, kaj prinaša jutri, a je kljub temu izbrala zvestobo, ljubezen do Boga.

To je izziv tudi zame. Ko ne razumem, ko izgubim, ko stojim na razpotju…ali zaupam? Ali verjamem, da Bog deluje tudi v tišini? Bog velikokrat ne spreminja mojih okoliščin hipoma. Najprej oblikuje moje srce.

In prav tam, v zvestobi majhnih odločitev, se začnejo največji čudeži.

JAZ, RUTA

Moja zgodba se ni začela z vero. Nisem bila del izbranega ljudstva in nisem poznala Boga, ki ga danes kličem za svojega. Bila sem le žena, ki je ljubila… in potem izgubila.

Imela sem dom, pripadnost in stabilno prihodnost. Vse to se je v trenutku razblinilo. Ko je moj mož umrl, nisem izgubila le njega, ampak tudi  del sebe, izgubila sem smer, upanje.

Tišina po izgubi je težka. Obdaja te iz vseh strani. V njej se začnejo porajati vprašanja: Kako naprej? Kam naj grem? Kdo sem brez vsega, kar sem imela?

Ob meni je ostala Naomi, moja tašča. Tudi ona je izgubila vse; svojega moža in oba sinova. Njena bolečina je bila globoka, tiha in prisotna v vsakem njenem koraku. Ko se je Naomi odločila vrniti v svojo deželo, sem stala pred odločitvijo, večjo, kot sem si lahko sploh predstavljala.  Lahko bi šla z njo ali se vrnila k znanemu, k ljudem, ki so govorili moj jezik, k svetu, ki sem ga razumela.

V tišini srca sem čutila, da vztrajam in ostanem z Naomi. Ni šlo le za njo,  šlo je za nekaj globljega.

Bilo je tiho povabilo, ki ga nisem znala razložiti. Kot da me nekdo kliče v neznano…

Izrekla sem besede, ki jih takrat še nisem popolnoma razumela: “ Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog.” (Ruta 1,16)

To niso bile le besede, bila je odločitev. Odločitev, da zapustim staro življenje in stopim na pot, ki je nisem poznala – skupaj z njo.

KORAK V NEZNANO

Pot v Betlehem ni bila le pot skozi pokrajino. Bila je pot skozi moje srce. Vsak korak je bil prežet z negotovostjo, z vprašanji in tudi z majhnim komaj opaznim zaupanjem, ki je raslo v meni.

Ko sem prišla tja, sem bila brez identitete. Tujka. Vdova. Nekdo brez imena in  položaja. Delala sem na poljih, pobirala ostanke, sklonjena k zemlji, utrujena od dneva in od teže lastnih misli. A prav tam, v tej preprostosti, sem začela nekaj razumeti. Moje srce se je začelo polniti z Božjo prisotnostjo in to prav tam, kjer sem bila najmanj pomembna v očeh sveta.

Čutila sem ga vsepovsod.

V vetru med klasjem…

V soncu, ki je grelo moj obraz…

V trenutkih, ko sem bila vidna, čeprav sem mislila, da sem nevidna…

V zaščiti, ki je nisem pričakovala in v dobroti, katere si nisem zaslužila…

In počasi…zelo počasi…se je moje srce začelo mehčati.

NA POLJU MILOSTI

Prvi dnevi na polju so bili enaki – dolgi, tihi in naporni. Sklanjala sem se k tlom in pobirala ostanke, ki so jih drugi pustili za sabo. Nisem pričakovala obilje, ničesar več kot le to, da preživiva z Naomi. Nisem iskala pozornosti, niti sprememb. Živela sem iz dneva v dan.

Čez čas se je nekaj zgodilo. Pojavil se je on, Boaz – gospodar polja, odkupitelj. Zame je bil sprva le še eden izmed tistih, ki imajo moč.  Tisti, ki odloča in tisti, ki ga ljudje poslušajo. A njegov pogled je bil drugačen, saj ni šel mimo mene, kot da ne obstajam. Ni me videl kot tujko, kot nekoga na robu.  Videl me je; ne le moje delo, ne le moje stanje – mene.

Vprašal je kdo sem. Morda se to zdi majhna stvar, a zame ni bila.  Bila sem tista, ki je izgubila ime v tuji deželi in v tistem trenutku sem ga znova dobila.

»…Zakaj sem našla milost v tvojih očeh, da si se ozrl name, ko sem vendar tujka?« (Ruta 2,10)

Slišala sem ga govoriti o meni; o tem, kar sem naredila za Naomi in o zvestobi, ki sem jo izbrala. Prvič sem začutila, da moja odločitev ni ostala neopažena. Imela sem občutek, da je vidi v moje srce. Bil je prijazen in zaščitniški. Dovolil mi je, da ostanem na njegovem polju in poskrbel, da sem varna. To ni bila velika gesta v očeh družbe, a meni je pomenila ogromno, saj sem v tem prepoznala nekaj več. Ne le človeka, ampak sled Božje dobrote. Bog ni naredil čudeža, ki bi ga vsi videli, a je poslal človeka, ki je bil odgovor. Takrat sem začela razumeti: morda nisem več le tujka na polju, morda sem del zgodbe, ki jo piše Nekdo večji.

nadaljevanje …..MOČ V RANLJIVOSTI