Ali se tudi ti kdaj zalotiš in želiš na silo nekoga spremeniti?

V življenju pogosto čutimo potrebo, da bi spreminjali ljudi – njihova mnenja, odločitve, celo njihova srca.

A Božja beseda nas usmerja drugam. V 1 Korinčanom 3,6–7 beremo, da človek lahko sadi in zaliva, toda samo Bog daje rast. To pomeni, da naš trud ni zaman, vendar ima svoje meje.

Jezus v Evangelij po Mateju 13 govori o sejalcu, ki seje seme na različna tla. Nekatera semena padejo na dobro zemljo, druga ne obrodijo. Sejalec pa seje naprej – ne izbira src, ampak je zvest svoji nalogi.

Podobno v Evangelij po Marku 4,26–27 vidimo, da seme raste tudi takrat, ko človek ne razume kako. V tem je skrivnost Božjega delovanja: tiho, potrpežljivo in onkraj naše kontrole.

Bog sam obljublja v Ezekiel 36,26, da daje novo srce. Človek tega ne more storiti. Lahko govori, spodbuja, ljubi – ne more pa preoblikovati notranjosti drugega.

Zato nas Izaija 55,10–11 opominja, da Božja beseda nikoli ne ostane brez sadov. Naša odgovornost je, da jo sejemo – z besedami, dejanji, zgledom. Rezultat pa zaupamo Bogu.

Morda je prav v tem svoboda: da nismo poklicani nadzorovati, ampak zvesto sejati. Da ljubimo brez prisile, govorimo resnico brez pritiska in zaupamo, da Bog dela tam, kjer mi ne moremo.