(JN 4:1-42)

V opoldanski vročini moje duše

Nikoli nisem marala hoditi k vodnjaku opoldne. Sonce je bilo neusmiljeno in pot dolga. Bila sem sama, opoldne je bilo moje skrivališče pred pogledi, ki so vedeli preveč o meni. Nosila sem vrč, simbol mojega življenja: težak, obrabljen, razpokan, a še vedno cel.

Hodila sem po poti, da se izognem ljudem in vprašanjem. V meni je bila tišina, ki ni bila mir, ampak praznina in osamljenost. Govorila je glasneje kot besede, ki jih nisem upala izreči.

Moje življenje je bilo prepleteno z razočaranji in zlomljenimi odnosi. Ko sem prišla do vodnjaka, sem pričakovala, da bom tam sama zajemala vodo.

A tisti dan nisem bila sama.

Tam je sedel mož. Jud. Nedovoljeno, da bi Judje prišli v Samarijo.

Sedel je, kot da me čaka. Opoldanska vročina je postala prostor srečanja.

Ko je dvignil pogled, sem začutila, da me vidi. Ne kot tujo žensko, ampak kot osebo; srce in dušo, žejno življenja.

Nagovoril me je: »Daj mi piti« (Jn 4,7). Njegov glas ni bil ukazovalen, presekal je tišino v meni. Ne kot nož, ampak kot svetloba. Kot prvi žarek jutra, ki se dotakne temne sobe. Kot nekaj, kar ne vsiljuje, ampak vabi.

V opoldanski vročini moje duše sem začutila, da se nekaj dogaja. Nisem vedela kaj, a vedela sem, da to srečanje ne bo le en dan pri vodnjaku.

To bo dan, ko se bo moja zgodba začela spreminjati.

Ko milost poklekne ob moje rane

Ko sem stala pred Njim, sem imela občutek, da se je čas ustavil. Nisem bila več le ženska, ki je prišla po vodo, niti Samarijanka, ki se skriva pred ljudmi. Bila sem jaz, gola v svoji resnici, a prvič brez strahu.

Jezus ni govoril hitro. Njegove besede so padale počasi, kakor kaplje v suho zemljo. Ko me je prosil vode, sem razumela, da ne prosi iz mojega vrča, ampak iz mojega srca. Prosi, da mu izročim tisto, kar sem skrivala.

Vprašala sem ga, zakaj govori z mano in prelomi meje, ki jih ljudje postavljajo med nama, med Judom in Samarijanko, moškim in žensko, pravičnim in grešnico. Zakaj sedi ob mojem vodnjaku in ob moji tišini.

On pa ni odgovarjal z obtožbami, ni spraševal o napakah. Sedel je bližje, ne telesno, ampak duhovno, njegove besede pa so se usedle v središče mojega srca.

»Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: «Daj mi piti,« bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«                       (JN 4:10-11)

Govoril je o nečem, kar je presegalo moje razumevanje, o nečem, kar sem potrebovala, še preden sem vedela, da to potrebujem. Njegove besede so bile kakor svetloba, ki nežno zdrsne v dolgo zaprto sobo. Govoril mi je o vodi, ki teče iz Božjega srca, ki ne poteši samo telesne žeje, ampak tudi žejo duše.

V tej svetlobi sem prvič videla sebe kot žensko, ki je vredna in ljubljena, ustvarjena za več kot sram in skrivanje. Njegove besede so prinesle olajšanje, kot svež veter v moji puščavi, ki govori o moji žeji po sprejetosti in resnici.

Ko je izgovoril resnico o mojem življenju, o mojih odnosih, o moji preteklosti, sem obstala. Kako je lahko vedel? In zakaj me kljub temu ni zavrnil?

Resnica, ki jo je prinesel, ni bila trda. Bila je zdravilo, roka, ki se dotakne rane, ne da bi jo ranila. Ob vodnjaku sem razumela: resnica od Boga osvobodi. Ne poniža, dvigne. Ne razgali, ozdravi.

Tisti trenutek sem vedela, da nisem več sama. Svetloba je sedla k meni.

Ko položim svoj vrč k Njegovim nogam

Ko sem spoznala, kdo stoji pred menoj, sem začutila, da se v meni nekaj lomi. Vse, kar sem nosila, je nenadoma izgubilo moč, moj vrč, simbol vsega, kar me je držalo ujeto, je postal odveč.

Nosila sem ga vsak dan, kot svojo zgodbo. V njem je bilo moje razočaranje, neuspešne ljubezni, ter strah pred ljudmi.

A ko je On spregovoril, sem razumela, da ga ne potrebujem več. Tisti trenutek sem ga odložila, ne iz nepremišljenosti, ampak iz svobode. Zdaj so bile moje roke prazne, a srce polno, pripravljeno, da sprejmem nekaj novega, nekaj iz milosti.

Stekla sem v mesto. Tja, kjer sem se prej skrivala. Tja, kjer so me poznali po moji preteklosti. A tokrat nisem tekla kot ženska, ki beži, tekla sem kot ženska, ki je našla izvir. Moja zgodba ni bila več breme, postala je pričevanje. Moje rane niso bile več sramota, postale so prostor, kjer je zasijala Njegova ljubezen.

In moj vrč? Ostal je pri vodnjaku. Tam, kjer se je končala moja stara pot in začela nova.

nadaljevanje …. Ko v meni zašumijo reke žive vode