Mihaela, žena in mama, je bila eden tistih ljudi, ki so si veliko zadali. Ne iz napuha, temveč iz želje po smiselnosti in izpolnitvi obljub. A vedno znova se je zalotila, kako stvari ostajajo nedokončane. Seznami so se daljšali, naloge so čakale, dnevi so uhajali, skupaj z njimi pa je rasel občutek krivde. V sebi je nosila vprašanje: ali me Bog gleda kot nekoga, ki ves čas odpove?
Bog ne gleda na človeka le skozi njegovo ne dokončano opravilo. Vidi srce, ki želi dobro, a je utrujeno. Ugotovi človeško krhkost kot del tega, kar pomeni biti človek. Ko se človek ustavi in prizna svojo nemoč, Bog pride bližje, kjer ponudi milost, ki ni odvisna od dosežkov, temveč od odnosa.
Ko ga muči občutek, da ni dovolj, Bog ne kritizira. Govori mirno in pravi, da njegova vrednost izhaja iz ljubezni, ne učinkovitosti. V trenutkih šibkosti Bog vidi priložnost, da pokaže Svojo moč.
Bog razume meje vsakogar. Ve, iz česa je narejen in kako hitro ga razočarajo pričakovanja. Ne sramuje se ga in ga vabi, naj odloži težo ter si vzame čas za počitek in upanje.
Ta človek spoznava, da njegova nepopolnost ne ovira Boga, temveč postane prostor za učenje zaupanja. Bog ostaja ob nas tudi v neuspehih in pri občutku krivde. Morda ravno sredi nepopolnosti začutimo mir, saj razumemo, da nas Bog ne ocenjuje po dosežkih, temveč po pripadnosti.
MOLITEV: Hvala Oče nebeški, ko me vidiš, kako je moj dan popolnoma nedokončan, ko so mi stvari uhajale iz rok in nisem bila zbrana pri opravilih, ki jih bi morala opravljati z radostnim srcem. Hvala, da me sprejemaš takšno -slabotno in mi daješ ponovne moči, da sem na koncu dneva lahko mirna, tudi, če nisem uspela vsega dokončati. Hvaležna sem, da je Tvoja ljubezen večja od slabosti v meni. V Jezusovem imenu. Amen.
najPot.com 
Komentiraj