najPot.com

V Bibliji so jasno omenjeni trije primeri, ko Jezus Kristus joka ali izrazi globoko žalost:

1. Pri Lazarju (Jn 11,35): “Jezus je zajokal.”To je najbolj znan in najkrajši stavek – Jezus joka ob smrti prijatelja in ob bolečini ljudi okoli sebe.

2. Nad Jeruzalemom (Lk 19,41): Jezus joka nad mestom, ker vidi njegovo prihodnje trpljenje in zavrnitev miru. To je jok zaradi duhovne slepote in posledic, ki prihajajo.

3. V Getsemaniju (Heb 5,7) je zapisano, da je Jezus daroval molitve “z močnim vpitjem in solzami”. To se nanaša na njegovo stisko pred trpljenjem za grehe sveta.

Skupaj torej: 3-krat (enkrat neposredno zapisano, dvakrat opisano širše). Ti trenutki pokažejo, da Jezus ni jokal iz šibkosti, ampak iz ljubezni, sočutja in globoke povezanosti z ljudmi.

Najkrajši stavek v Bibliji – Jezus je zajokal. Pomembneje kot dolžina pa je njegovo sporočilo: v samo treh besedah razkrije globoko resnico o Jezusu Kristusu — da tudi tisti, ki ima oblast in moč, čuti, sočustvuje in stopi blizu človekovi bolečini.

V pismu Kološanom beremo: “Oblecite si torej… usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost in potrpežljivost” (Kol 3,12). Kristjan ni definiran po popolnosti, ampak po srcu, ki zna čutiti in se odzvati. Matejev Evangelij (5,7) nam govori: “Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.” Usmiljenje ni le dejanje – je drža. Je odločitev, da ostaneš odprt za drugega, tudi ko je težko.

In še ena močna misel iz Prvega pisma Korinčanom (13,2): “Če ljubezni nimam, nisem nič.” Ljubezen tukaj ni abstraktna – kaže se prav v sočutju, v sposobnosti, da nas gane bolečina bližnjega. Vse te vrstice skupaj kažejo, da kristjan ni nekdo, ki ne čuti, ampak nekdo, ki čuti globlje – in to čutenje spreminja v dejanja.

Kakšno srce mora imeti kristjan?

Biti kristjan ne pomeni biti brez čustev. Pomeni imeti srce, ki vidi, začuti in se odzove. In nič ni narobe, če kdaj jokamo. Solze niso znak šibkosti, ampak dokaz, da naše srce ni otopelo. Da nam je mar. V svetu, ki nas uči distance, nas Kristus uči bližine. V svetu, ki ceni moč, nas On uči nežnosti.

Morda danes ni največje vprašanje, koliko nam je odkrito. Ampak – koliko ljubimo.

In ali si upamo jokati z drugimi?

Zato vedi, kadar jočeš to ni znak šibkosti, ampak je lahko pokazatelj usmiljenja in sočutja.

Jezusove solze razodevajo, kdo je Bog navzoč v človeški bolečini in, da vera ni pobeg od sveta, ampak vstop v svet z ljubeznijo.

Njegove solze pomenijo:

• da sočutje ni šibkost, ampak podoba Božje ljubezni,
• da nihče ni prezrt v svoji bolečini,
• da je bližina pomembnejša od razlage.

In prav zato kristjan ni poklican k hladni popolnosti, ampak k človeški bližini: k temu, da “jokamo z jokajočimi” (Rim 12,15 v Pavel iz Tarza) in da imamo “usmiljenje, dobrotljivost in ponižnost” (Kol 3,12).

Jezusove solze tako postanejo merilo: če Bog joka z človekom, potem kristjan ne more ostati brezbrižen. Biti kristjan pomeni dovoliti, da nas ljubezen premakne — tudi do solz.