(Mt, 25,1-13)

Jezus je nekoč pripovedoval zgodbo, ki je ostala med najglobljimi slikami duhovnega življenja. Govoril je o desetih devicah, ki so s svetilkami v rokah čakale na prihod ženina. Vse so bile povabljene, vse so bile del istega slavja, vse so imele svetilke. A razlika, ki je odločila njihovo usodo, ni bila vidna na prvi pogled. Bila je skrita v posodicah, ki so jih nosile s seboj – v olju, ki ga je imelo le pet od njih.

Pet preudarnih je vzelo s seboj olje, ker so vedele, da se noč lahko podaljša. Pet nespametnih pa je prišlo brez zaloge, prepričane, da bo dovolj to, kar se vidi navzven. In ko je ženin končno prišel, sredi noči, ko so svetilke začele ugašati, se je pokazalo, kaj je v resnici pomenilo olje. Preudarne so vstopile v svetlobo, nespametne pa so ostale zunaj, ker so šle po tisto, kar bi morale nositi s seboj že od začetka.

Ta prilika ni zgodba o tem, kdo je boljši ali bolj vreden. Je zgodba o notranji pripravljenosti, o tistem tihem delu, ki ga nihče ne vidi, a odloča o vsem. Olje je simbol tistega, kar se ne da izposoditi: osebne vere, vztrajnosti, molitve, zvestobe, ki jo negujemo v skritosti. Nihče ne more imeti olja namesto nas. Nihče ne more vzdrževati našega plamena, če ga ne hranimo sami.

Ko Jezus pripoveduje to zgodbo, govori o trenutkih, ko se življenje podaljša v noč. Ko se zdi, da Gospod zamuja. Ko se utrudimo od čakanja. Ko se vprašamo, ali ima vse to sploh smisel. Prav takrat se pokaže, ali je v nas olje – ali smo v času tišine negovali odnos, ki ne temelji na občutkih, ampak na zvestobi. V tem duhu zvenijo tudi njegove besede: »Svetilka mojih nog je tvoja beseda, luč moji stezi.« (Ps 119,105) Svetilka brez olja ne gori; duša brez Božje besede ne vzdrži.

In potem pride stavek, ki preseka temo in razjasni celotno priliko: »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure.« (Mt 25,13) To ni grožnja, je povabilo. Povabilo k življenju, ki je zvesto, poslušno in usmerjeno k Bogu. K življenju, ki ne spi duhovno, ampak hrani plamen, tudi ko ni aplavza, ni potrditve, ni vidnih rezultatov.

In sredi te pripovedi zazveni vrstica, ki nosi srčiko celotne prilike: »Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!« (Mt 25,6) To je trenutek resnice. Trenutek, ko se pokaže, ali smo pripravljeni. Trenutek, ko se razodene, da je Jezus Kristus tisti Ženin, ki prihaja po svoje.

Olje je tisto, kar ostane, ko odpadejo vsi vtisi. Olje je tisto, kar gori, ko se noč podaljša. Olje je tisto, kar nas drži pokonci, ko se zdi, da Ženin zamuja.

Ko Ženin pride – in prišel bo – ne bo gledal na popolnost, ampak na plamen. Na to, ali smo v času čakanja ohranili zvestobo, ki gori zanj. Na to, ali smo negovali olje, ki ga ne more dati nihče drug. In takrat bodo njegove besede postale resničnost: »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne.« (Lk 12,37)