»Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.«

Efežanom 3:17-19

Pavlova molitev v Efežanom je ena najgloblje izrečenih želja, kar jih najdemo v Svetem pismu. Ne govori o zunanjih uspehih, ne o tem, da bi se življenje uredilo po naših predstavah, ampak o notranji resničnosti, ki jo lahko ustvari samo Bog. Pavel prosi, da bi Kristus prebival v naših srcih, ne kot oddaljena ideja, ampak kot živa navzočnost, ki oblikuje naše misli, zdravi naše rane in preobraža naš pogled na svet.

Ko govori o tem, da naj bomo »ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni«, nas nagovarja, da se ne naslanjamo na lastno moč, ampak na nekaj veliko trdnejšega. Na ljubezen, ki ne omahne, ko se mi zlomimo. Na ljubezen, ki ostane, ko se vse drugo premika. Na ljubezen, ki je temelj, na katerem lahko stoji celotno življenje.

V tem duhu se prelije tudi prošnja, ki jo želim vtkati v ta zapis. Prošnja, ki jo lahko moli vsak kristjan, ne glede na starost, spol ali sezono življenja: da bi stal z obema nogama trdno na ljubezni in skupaj z vsemi svetimi sprejel razkošne razsežnosti Kristusove ljubezni; da bi stopil v stik z njeno širino, preizkusil njeno dolžino, se poglobil v njene globine in se dvignil na njene višave; da bi živel polno življenje, polno v polnosti Boga.

To ni povabilo v čustveno izkušnjo, ki traja trenutek. To je povabilo v način bivanja. Kristusova ljubezen ima širino, ki presega naše meje. Ima dolžino, ki vztraja, ko mi obupamo. Ima globino, ki seže v kraje, kamor se sami bojimo pogledati. In ima višino, ki nas dvigne nad naše strahove, nad naše dvome, nad našo majhnost.

A Pavel poudari nekaj, kar pogosto spregledamo: to ljubezen lahko resnično spoznamo skupaj. Ne kot posamezniki, ki se trudimo razumeti neskončnost, ampak kot skupnost, ki si med seboj pomaga videti, kar bi sami spregledali. Ko brat ali sestra deli pričevanje, ko cerkev moli, ko nekdo ob nas vztraja v tišini, tam se razodeva razsežnost Kristusove ljubezni, ki je sami ne bi mogli izmeriti.

In ko se tej ljubezni odpremo, se zgodi nekaj, kar presega razumevanje: Bog nas napolni s svojo polnostjo. Ne z našimi predstavami o popolnosti, ampak s svojo prisotnostjo, ki daje mir, ko okoliščine ne dajejo razloga za mir. Daje upanje, ko se zdi, da je vse izgubljeno ter moč, ko smo na koncu svojih moči.

To je življenje, ki ga Bog želi za nas: ne skrčeno, ne prestrašeno, ne utrujeno od dokazovanja, ampak življenje, ki diha iz milosti. Življenje, ki je ukoreninjeno v ljubezni, ki ne mine. Življenje, ki je polno, ker je polno Boga.

Naj bo Pavlova molitev tudi naša molitev danes; da bi Kristus prebival v naših srcih, da bi nas njegova ljubezen razširila, poglobila, dvignila in napolnila. Da bi živeli kot ljudje, ki so okusili, kako neskončno je to, kar nam je dano.