Ko Sveto pismo govori o vračarstvu, ne misli le na tarot karte, uroke ali okultne obrede. Razkriva nekaj veliko globljega: vračarstvo je drža srca, ki se lahko pojavi v vsakem človeku.
Apostol Pavel ga v Poslanici Galačanom uvršča med dela mesa (Gal 5,19–20), kar pomeni, da ne gre za skrivnostne duhovne moči, temveč za staro človeško naravo, ki želi nadzorovati.
V svojem jedru je vračarstvo poskus, da s svojo voljo upravljamo ljudi, okoliščine ali celo duhovni svet, da bi se uresničilo tisto, kar želimo mi. Bog je človeku dal svobodno voljo, zato je vsak poskus, da jo zlomimo, v svojem bistvu nasprotje njegovega značaja.
Najbolj pretresljivo je, da se vračarstvo lahko prikrade tudi v krščansko življenje. Ne kot okultizem, temveč kot duhovna manipulacija, ki se pogosto skrije v pobožne oblike. Pojavi se, ko molitev postane sredstvo pritiska na druge, ko se preroštvo uporablja za usmerjanje ljudi v našo voljo, ko avtoriteta služi dominaciji namesto služenju ali ko se Božje ime uporablja kot orodje za doseganje lastnih ciljev. To ni klasični okultizem, a koren je isti: stara narava, ki želi nadzorovati, ne pa zaupati Bogu.
Po novem rojstvu stara narava ni izginila. Obsojena je bila na križu, a še vedno poskuša dvigniti glas. Zato nas Pismo kliče, naj hodimo v Duhu, razpnemo dela mesa in se odpovemo želji po nadzoru. Vračarstvo vedno šepeta: »Naj bo moja volja.« Kristus pa je pokazal drugačen pot: »Ne moja volja, ampak tvoja.« To je srce evangelija. To je pot svobode. Ko človek raste v Kristusu, se njegova potreba po nadzoru zmanjšuje. Manj manipulira, manj pritiska, manj se bori za izide. Namesto tega se uči predajati, zaupati in hoditi v miru. To je razlika med življenjem po mesu in življenjem po Duhu.
najPot.com 
Komentiraj