Drugega izgubljenega sina je enostavno spregledati, a njegova zgodba je morda tisti del Jezusove prilike, ki nas najbolj zadene. Mlajši sin odide, zapravi vse in konča strt. Starejši sin ostane. Trdo dela. Sledi pravilom. Od zunaj je videti kot zvest sin. A v sebi je tudi izgubljen. Jezus pripoveduje to zgodbo ne le zato, da bi nam pokazal, kako izgleda upor, ampak tudi zato, da bi razkril, kako zlahka lahko ravnanje pravih stvari nadomesti resnično poznavanje Očeta.

Ste bili kdaj tako zaposleni s služenjem Bogu, da ste pozabili preprosto uživati ​​v njegovi družbi?

Ko mlajši sin končno pride domov in ga oče pozdravi s praznovanjem, starejši brat tega ne more prenesti. Luka 15:28 nam pravi, da se je »razjezil in ni hotel iti noter«. Njegova reakcija na površje prinese nekaj, kar milost pogosto razkrije, a spoštovanje pravil lahko to dobro skrije. Ubogal je, a se ni počutil varnega. Trdo je delal, a se ni počutil globoko ljubljenega. Njegova jeza je pokazala, kaj se je dogajalo v njegovem srcu. Nekje na poti je začel verjeti, da si je treba sprejetje zaslužiti, ne pa prejeti.

Pozorno prisluhnite, kako starejši sin govori svojemu očetu. V Luku 15,29 pravi: »Glej, vsa ta leta sem ti sužnjeval in nikoli nisem prestopil tvojih ukazov.« To niso besede nekoga, ki se počuti kot doma. Sliši se bolj kot delavec, ki prosi za plačilo, kot kot sin, ki ve, da pripada. In morda se moramo to vprašati tudi mi. Ali ubogamo Boga, ker vemo, da smo ljubljeni, ali upamo, da bo, če bomo storili dovolj, končno zadovoljen z nami? Milost razkriva ta tihi boj. Lahko ostanete blizu Bogu na daljavo in še vedno živite, kot da si je treba njegovo ljubezen zaslužiti.

Očetovo srce postane še jasnejše v načinu, kako se odziva. Ne zavrača ali sramoti svojega starejšega sina. Namesto tega gre k njemu. Oče zasleduje sina, ki ni nikoli zapustil doma. Nato v Luku 15,31 reče: »Sin moj, ti si vedno z menoj in vse, kar imam, je tvoje.« Kakšen čudovit odziv. Prisoten je popravek, vendar pride skozi pomiritev. Oče ga spomni, da mu ni bilo treba nikoli delati za mesto, ki je že njegovo. Ni poskušal postati sin. Ves čas je bil sin.
Tu Jezusovo dokončano delo vse postavi v središče pozornosti. Starejši brat je živel, kot da je poslušnost pot do blagoslova. Toda milost nam pove, da blagoslov izvira iz pripadnosti.

Pismo Efežanom 1,3 pravi: »Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom v Kristusu.« Bodite pozorni na resnico v tem. Ne potem, ko postanemo popolni.

Ne po letih dokazovanja samih sebe. V Kristusu nam je Bog že dal tisto, česar si nikoli ne bi mogli zaslužiti.

Problem starejšega sina ni bil očiten upor. Bila je samopravičnost. Pismo Rimljanom 10,3 pravi: »Ker niso poznali Božje pravičnosti in so si prizadevali vzpostaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti.« Starejši brat je bolj zaupal svojemu slovesu kot očetovemu srcu. Verjel je, da mu je njegova zvestoba dala razlog, da nekaj zahteva.

Toda milost spremeni vse. Spominja nas, da ne stojimo pred Bogom zaradi tega, kar smo dosegli. Stojimo zaradi tega, kar nam je On dal.

Jezus je to zgodbo povedal vernim ljudem, ki so verjeli, da biti blizu Bogu pomeni ostati daleč stran od grešnikov. Toda oče prekine takšen način razmišljanja. Namesto da bi primerjal dva sinova, slavi tistega, ki se je vrnil. Namesto da bi nagradil superiornost, priredi zabavo za obnovo. In to je lahko težko za srce, ki meri vse. Milost lahko užali naš ponos, ker nam jemlje sposobnost primerjanja, tekmovanja in bahanja. Ob vznožju milosti nihče nima ničesar dokazovati.

Žalosten del zgodbe o drugem izgubljenem sinu je tale. Praznovanje se je dogajalo. Dediščina je bila že njegova. Njegov oče je stal zunaj in ga prosil, naj vstopi. Vendar je ostal zunaj. Milost je bila tik pred njim, vendar je ni mogel uživati, ker si je še vedno prizadeval zaslužiti tisto, kar mu je bilo že dano.

Zato nas ta zgodba pušča z iskrenim in osebnim vprašanjem.

• Ali živimo kot sinovi in ​​hčere ali pa kot služabniki, ki upajo, da bo nekega dne naša zvestoba končno opažena?
• Ali smo izčrpani od poskusov dokazovanja nečesa, kar je Bog že določil?

Očetovo srce ni bilo nikoli navdušeno nad predstavo, ki nadomešča odnos. Kar si želi, je, da ga poznamo, mu zaupamo in živimo v varnosti njegove ljubezni.

In tukaj je dobra novica. Povabilo je še vedno odprto. Oče še vedno ponuja roke. Še vedno govori. Še vedno pozdravlja ljudi domov. Milost ni le za tiste, ki so zašli daleč stran in naredili očitne napake. Je tudi za tiste, ki so ostali, služili, ubogali in nekako pozabili, da so že doma.