V življenju pridejo obdobja, ko ne razumemo, zakaj se določene stvari dogajajo. Molimo, pa odgovorov ni. Trudimo se živeti prav, pa se zdi, da imajo krivica, laž in sebičnost zadnjo besedo. Prav v takšni stiski nastane Psalm 43.

Psalmist se najprej obrne k Bogu s prošnjo za pomoč. Počuti se obkroženega z ljudmi, ki ne ravnajo pošteno, zato kliče Boga, naj ga brani in vodi. V njegovih besedah ni jeze ali maščevanja, temveč iskreno hrepenenje po Božji pravičnosti.

Toda osrednje sporočilo psalma najdemo v znameniti prošnji:

»Pošlji svojo luč in svojo zvestobo, ti naj me vodita.« (Ps 43,3)

Psalmist ne prosi najprej za rešitev svojih okoliščin. Ne prosi za bogastvo, moč ali uspeh. Prosi za nekaj pomembnejšega: za Božjo luč in Božjo zvestobo.

Luč v Svetem pismu pogosto predstavlja Božjo navzočnost, resnico in vodstvo. Ko je človek zmeden, mu Bog pokaže smer. Ko je obremenjen z vprašanji, mu Bog pomaga videti stvari v pravi luči.

Zvestoba pa govori o Božjem značaju. Ljudje nas lahko razočarajo, obljube se lahko prelomijo, okoliščine se lahko spremenijo, Bog pa ostaja zvest. Kar je obljubil, bo tudi izpolnil.

Psalm se konča z vprašanjem, ki ga srečamo tudi v Psalmu 42:

»Kaj si potrta, moja duša, in se nemirna v meni? Upaj v Boga!«

To je pogovor človeka z lastnim srcem. Psalmist si zavestno pridiga resnico. Namesto da bi poslušal svoj strah, svoje srce spominja na Boga. Namesto da bi se prepustil obupu, se odloči za upanje.

Tudi danes potrebujemo enako molitev. Morda ne poznamo vseh odgovorov. Morda ne vidimo konca poti. Toda Bog nas ni poklical, da bi hodili v lastni svetlobi. Povabil nas je, da hodimo v Njegovi.

Ko zato ne veš, kam naprej, lahko preprosto moliš:

»Gospod, pošlji svojo luč in svojo zvestobo. Ti naj me vodita.«

In to je dovolj za naslednji korak.

Preberi: Psalmi 43 | SSP Bible – Bible App