Kaj pa, če tvoja zavrnitev ni bila konec, ampak začetek?

Zgodba o tem, kako je Abraham poslal Hagaro in Izmaela v puščavo, še danes boli, ker se v njej prepoznamo. Izraelova hiša je razpadla, ko je prišel obljubljeni sin Izak, in napetosti med Izmaelom in Izakom so razkrile globlji duhovni konflikt. Hebrejski in grški izrazi, ki jih navaja besedilo, pokažejo, da Izmael ni bil zavrnjen zaradi nevrednosti, temveč zato, ker ni bil nosilec zaveze.

Glavna misel je, da bližina svetih stvari ni enaka sodelovanju v Božji obljubi. Izmael je bil rojen iz človeške nestrpnosti in strahu, Izak pa iz Božje obljube. Tako tudi danes mnogi ustvarjajo »svoje Izmaele« – odnose, projekte, identitete; iz tesnobe, ne iz vere.

Kljub temu Bog Izmaela ni zapustil. Njegovo ime pomeni »Bog sliši«, in prav v puščavi je Bog pokazal, da sliši človeka tam, kjer je; ne tam, kjer bi moral biti. Puščava postane prostor razodetja, ne kazni.

Besedilo poudarja, da človeški napor ne more ustvariti Božje milosti. Tako kot Izak je tudi odrešenje dar, ne dosežek. Jezus je prevzel zavrnitev, da bi ljudje prejeli sprejetost. Zato je povabilo jasno: prenehati s poskusi, da bi si sami ustvarili duhovno življenje, in se predati Božji milosti.

Zgodba o Izmaelu nas uči, da zavrnitev ni konec, puščava ni zadnja postaja, in Bog še vedno odpira vodnjake tam, kjer človek vidi samo sušo.