V starem svetu umivanje nog ni veljalo za častno delo. To je bila naloga najnižjega služabnika v hiši.

Ceste v Izraelu v prvem stoletju so bile prašne, umazane, polne blata in živalskih iztrebkov. Ljudje so nosili sandale, zato so imeli ob prihodu v hišo noge vedno umazane od poti. Zato so gospodinjstva gostom ponudila vodo za umivanje nog kot dejanje gostoljubja.

Toda samo delo je veljalo za zelo ponižno. Včasih judovski služabniki tega sploh niso smeli opravljati, razen če so bili najnižjega položaja.

To spremeni način, kako beremo Janez 13.

Ko je Jezus vstal od mize, si okoli pasu zavezal brisačo, natočil vodo v posodo in začel učencem umivati noge, ni naredil majhne simbolične geste. Zavestno je prevzel vlogo najnižjega služabnika v prostoru.

Zato je Peter tako presenečen: »Gospod, ti meni umivaš noge?«

V njihovi kulturi je bilo to popolnoma obrnjeno na glavo. Rabin ni umival nog svojim učencem. Učitelj se ni ponižal pod svoje sledilce. Čast je vedno šla navzgor, nikoli navzdol.

A Jezus je namerno obrnil predstave o moči in veličini.

Kralj je pokleknil. Učitelj je služil. Sveti je dotaknil umazanih nog.

To je ena najlepših slik evangelija. Jezus ni prišel, da bi ga občudovali od daleč. Prišel je blizu človeški nečistosti. Vstopil je v našo umazanijo, zlomljenost, sram in slabost, da bi popolnoma očistil grešnike.

Umivanje nog je kazalo na nekaj več.

Tisti, ki je v Janezu 13 pokleknil s predpasnikom, bo kmalu pokleknil pod težo križa. Roke, ki so umivale prašne noge, bodo kmalu prebodene za odrešitev sveta.

Zato je Jezus učencem rekel: »Če sem jaz, vaš Gospod in Učitelj, umil vaše noge, morate tudi vi umivati noge drug drugemu.«

Prava veličina v Božjem kraljestvu ni v ponosu, položaju ali priznanju.

Najde se v ponižni ljubezni. Evangelij obrne logiko sveta: največji postane služabnik, povišani se skloni, in Odrešenik poklekne pred grešniki, da jih očisti.