Ko v Svetem pismu beremo o pepelu, nikoli ne gre za estetiko, simboliko zaradi videza ali verski ritual. Sedenje v pepelu je bilo javno dejanje žalovanja, spokorjenja, ponižanja in predaje Bogu.

Pepel je predstavljal minljivost.

Prah. Razdejanje. Zlomljenost.

Ko je Job izgubil svoje otroke, premoženje in zdravje, je sedel v pepelu in v bolečini praskal svoje rane. Ni žaloval le zaradi trpljenja – soočal se je s krhkostjo človeškega življenja.

Ko je Mordokaj izvedel za grožnjo uničenja Judov, se je oblekel v raševnik in pepel. To je bil glasen, viden krik žalosti in prošnje k Bogu.

Ko je kralj Ninivčanov slišal Jonovo opozorilo o sodbi, je stopil s prestola, odložil kraljevska oblačila, se ogrnil v raševnik in sedel v pepel. Ta trenutek je močan.

Kralj je zapustil prestol in sedel v prah. Zakaj? Ker je razumel nekaj, kar ljudje še danes težko sprejmemo: pred svetim Bogom nas ponos ne more rešiti.

V starem svetu je pepel pomenil popolno ponižanje.

Povezovali so ga z uničenjem, smrtjo in ostanki po sodbi.

Ko si nase posul pepel, si priznal svojo krivdo, nemoč in odvisnost od Božje milosti. To je bila javna izpoved:»Brez Boga nimam ničesar.«

Sodobna kultura uči ljudi, naj skrivajo slabosti, naj ščitijo svojo podobo in vedno delujejo močni. Toda v Svetem pismu Bog vedno odgovarja na ponižnost, spokorjenje in zlomljenost.

Najgloblje so Boga srečali tisti, ki so se znali najprej ponižati pred Njim.

Evangelij pa razodene nekaj še lepšega: Jezus je sam stopil v pepel človeškega trpljenja. Vstopil je v našo žalost, sram, slabost in svet, ki nosi posledice greha.

Čeprav je bil svet, se je približal ranjenim. Dotikal se je gobavcev, sprejemal grešnike, jokal z žalujočimi in na križu nosil breme človeškega greha.

S svojo smrtjo in vstajenjem pa ponuja nekaj osupljivega; lepoto namesto pepela.

Izaija 61 napoveduje, da bo Mesija tistim, ki žalujejo, dal »venec lepote namesto pepela«.

To je upanje evangelija.Bog ne prezira ponižanega srca.

Obnavlja ga.

Pepel v Svetem pismu nas uči, da spokorjenje ni slabost. Ponižnost ni poraz. Zlomljenost pred Bogom je pogosto začetek ozdravljenja. Kajti tisti, ki se pred Njim sklonijo, najgloblje spoznajo Njegovo milost.