V Mateju 26,14–16 je Juda Iškarijot šel k velikim duhovnikom in jih vprašal:

»Kaj mi hočete dati, če vam izročim Jezusa?«

Plačali so mu trideset srebrnikov. S temi kovanci je Juda sklenil, da bo izdal Jezusa. To je eden najbolj žalostnih trenutkov v Svetem pismu, ker Juda ni bil tujec. Hodil je z Jezusom, poslušal Njegovo učenje, videl čudeže in živel med učenci. A nekje na poti je njegovo srce začelo hrepeneti po nečem drugem.

Trideset srebrnikov je postalo simbol napačnih želja in duhovne slepote.

Juda je zamenjal Odrešenika za kratkotrajno korist.

V Mateju 27,3–10, ko je videl posledice svoje izdaje, ga je prevzela globoka žalost in je srebrnike vrnil. Toda denar, ki se mu je prej zdel dragocen, je postal le opomin na krivdo in praznino.

Tragedija ni v tem, da je Juda prejel srebrnike. Tragedija je v tem, da je nečemu začasnemu dal večjo vrednost kot samemu Kristusu.

To je nevarnost tudi danes. Mnogi Jezusa ne zavrnejo odkrito, a počasi dovolijo, da denar, uspeh, udobje, ambicije, odnosi ali osebne želje postanejo pomembnejši od Njega. Človeško srce se hitro nagne k začasnim zakladom in pozabi na večno vrednost Kristusa.

Srebrniki so bili dragoceni le za trenutek, a nikoli niso mogli napolniti duše. Samo Jezus je vreden popolne predanosti.

Zgodba o Judi nas tudi opominja, da zunanja bližina duhovnim stvarem še ne pomeni, da je srce predano Bogu.

Človek lahko veliko ve o Jezusu, pa vendar ljubi druge stvari bolj kot Njega.

Ta odlomek nas vabi, da iskreno preiščemo svoje srce. Kaj cenimo bolj kot Kristusa? Česa Mu nismo pripravljeni izročiti?

Dobra novica evangelija pa je, da je Jezus kljub izdaji prostovoljno šel na križ. Človeški greh ni ustavil Njegovega odrešilnega poslanstva. Kristus je dal samega sebe, da bi grešniki prejeli odpuščanje in novo življenje.

Trideset srebrnikov nas spominja, da je vse, kar ponuja svet, minljivo. Jezus pa je zaklad, vreden več kot karkoli drugega.