Žena z alabastrno posodico… v zadnjem času tako globoko odzvanja v meni. Nekateri ljudje nosijo darove. Drugi nosijo olje. Nebesa so vedno bolj cenila olje kot darovitost.

Žena z alabastrno posodico je vstopila v prostor, poln verskih voditeljev, mnenj in opazovalcev. Nihče je ni povabil, da bi govorila. Nihče je ni prepoznal po položaju. Tisti dan ni imela nobenega naziva. A nosila je nekaj, česar drugi niso imeli — olje. Preden je razbila posodico, je bila najprej razbita ona sama.

»In glej, neka žena v mestu, ki je bila grešnica, je izvedela, da Jezus sedi za mizo v farizejevi hiši. Prinesla je alabastrno posodico dišečega olja, stopila za Njega k Njegovim nogam in jokala. S solzami Mu je začela močiti noge, jih brisati s svojimi lasmi, Mu poljubljati noge in jih maziliti z dišečim oljem.« — Luka 7,37–38

Religija je videla grešnico, Jezus pa je videl častilko.

Prostor je bil poln ljudi, ki so poznali teologijo, a samo ena oseba je nosila izjemno predanost. Bila je pripravljena biti nerazumljena, obsojena, opravljana in javno ponižana, če je to pomenilo, da lahko izlije svojo ljubezen k Jezusovim nogam.

To je vrsta čaščenja, ki ga Nebesa še vedno iščejo — ne uglajen nastop, ne verski videz, ne nadzorovana predanost, ki nas nič ne stane. Nebesa iščejo čaščenje, ki je pripravljeno biti zlomljeno pred Gospodom.

Alabastrna posodica je bila dragocena. Draga. Posebna. A zanjo ni bilo nič preveč dragoceno v primerjavi z vrednostjo Kristusa.

Mnogo vernikov si želi vstajenske moči, a hkrati varuje svojo alabastrno posodico. Želijo si intimnosti brez predaje, maziljenja brez žrtve, olje brez lomljenja. A dišava se ni sprostila, dokler posodica ni bila zlomljena.

V tem času so ženske, ki nosijo skrite alabastrne posodice. Leta solz. Leta predaje. Leta tihe poslušnosti. Leta skritega trpljenja, ki ga nihče drug ne razume.

Gospod sprašuje: »Boš to zlomila pred Menoj? Boš izročila tisto, kar si varovala? Boš izlila tisto, za kar svet pravi, da bi morala ohraniti?«

Obstaja dišava, ki se sprosti samo skozi predajo — dišava, ki je ni mogoče ustvariti s talentom. Rodi se v skritih krajih, kjer ljubezen postane večja od samoohranitve in kjer predanost postane pomembnejša od ugleda.

Prostor je kritiziral njeno čaščenje, a Jezus ga je branil. Prostor je videl zapravljanje, Jezus pa vrednost. Prostor je meril strošek, Jezus pa je sprejel daritev.

In še danes izjemna predanost verske ljudi spravlja v nelagodje, ker pravo čaščenje redko izgleda dostojanstveno.

David je plesal pred Gospodom. Hana je v molitvi stiskala dušo. Marija je sedela pri Njegovih nogah. In ta žena je jokala na glas, ko je izlila to, kar ji je bilo najdragocenejše.

Pride trenutek, ko ljubezen do Kristusa preseže strah pred mnenji ljudi. Takrat čaščenje postane dragoceno.

Največja grožnja intimnosti ni preganjanje — temveč samoohranitev. Želja, da ostanemo nezlomljeni, nedotaknjeni in neizliti.

A vsaka posoda, ki jo Bog globoko uporabi, se prej ali slej nauči lepote predaje. Dišava, ki je napolnila hišo, ni nastala iz naprezanja. Sprostila se je skozi zlomljenost. Nekatere najlepše dišave v Božjem kraljestvu še vedno prihajajo iz življenj, ki so bila zdrobljena, predana in popolnoma izročena Gospodu.

»In hiša se je napolnila z vonjem olja.« — Janez 12,3

Ženske Božje, ne bojte se lomljenja. Ne bojte se predaje. Ne bojte se izliti svoje življenje pred Jezusom.

Kar je izlito v čaščenju, nikoli ni zapravljeno.

Svet temu lahko reče pretirano. Religija lahko reče nepotrebno. A Nebesa temu rečejo lepo.

In dolgo potem, ko je posodica zlomljena, dišava ostane.

Christie Wiliams