Psalm 118,24

Ko psalmist izreče te besede, ne govori o dnevu, ki je popoln, brez skrbi ali brez bojev. Govori o dnevu, ki je Božji. O dnevu, ki ga je Gospod oblikoval s svojo modrostjo, prežaril s svojo navzočnostjo in napolnil z možnostmi, ki jih lahko odkrije le srce, ki zaupa.

Vsak dan, ki ga prejmemo, je prostor, v katerega Bog povabi človeka — žensko in moškega, mladega in starejšega, utrujenega in močnega. Povabi nas, da vstopimo ne kot tisti, ki morajo vse nositi sami, ampak kot tisti, ki vedo, da je Gospod pred nami.

Psalm 118,24 nas ne uči, da se veselimo zato, ker je dan lahek, ampak zato, ker je Gospod zvest. Veselje je odgovor na Božjo navzočnost, ne na popolne okoliščine.

Ko izgovorimo: “To je dan, ki ga je naredil Gospod,” se v nas zgodi nekaj tihega, a globokega. Spomnimo se, da dan ni samo časovna enota, ampak dar. Dar, ki ga nismo ustvarili sami. Dar, ki ga nismo zaslužili. Dar, ki ga je Bog oblikoval z mislijo na nas.

In prav ta dan je Božji prostor za srečanje. Morda bo to srečanje nežno; v tišini jutra, v kratkem trenutku hvaležnosti, v majhni dobroti, ki jo opazimo. Morda bo to srečanje močno; v preizkušnji, ki nas pretrese, ali v odločitvi, ki zahteva pogum.

A v obeh primerih je Bog navzoč. On je Gospod dneva. On je Gospod trenutka. On je Gospod poti, po kateri hodimo.

Veselje, o katerem govori psalm, ni čustvo, ki pride samo od sebe. Je odločitev srca, ki se nasloni na Boga. Je izbira, da gledamo na dan skozi oči vere, ne strahu. Je izbira, da verjamemo, da Bog dela tudi tam, kjer mi ne vidimo. Je izbira, da rečemo: “Gospod, Ti si tukaj. Zato se bom veselil.”

To veselje ne zanika bolečine. Ne ignorira skrbi. Ne beži pred realnostjo. Ampak jo preobraža — ker jo postavi v Božje roke.

Ko Bog ustvari dan, ga ne pusti praznega. Napolni ga z milostjo, ki je dovolj za danes. Ne za jutri. Ne za naslednji teden. Za danes.

In ko se tega zavemo, se v nas rodi mir: ni nam treba nositi več, kot je potrebno. Ni nam treba skrbeti za vse, kar še ni prišlo. Ni nam treba dokazovati, da zmoremo sami.

Bog je ustvaril ta dan. Bog je v tem dnevu. Bog bo delal v tem dnevu.

Ko se odločimo za veselje, se začne spreminjati tudi naš pogled. Majhne stvari postanejo znamenja milosti. Težke stvari postanejo priložnosti za Božjo moč. Nepričakovane stvari postanejo prostor, kjer nas Bog oblikuje.

Hvaležnost ni samo občutek, je način gledanja. Je drža srca, ki prepozna: “Ta dan je dar. Bog je tukaj. In to je dovolj.”

Naj bo ta dan, kakršen koli že je, prostor, kjer tvoje srce najde mir v resnici, da ga je ustvaril Gospod. Naj bo prostor, kjer se veselje rodi iz zaupanja. Naj bo prostor, kjer se spomniš, da Bog dela dobro, tudi ko je dan tih, težak ali nepopoln.

Gospod, ta dan je tvoj

Gospod, hvala Ti za ta dan, ki si ga ustvaril.

Ne želim ga živeti na hitro, površno ali v skrbeh,

ampak v zavesti, da si Ti tukaj — pred menoj, ob meni in v meni.

Nauči me videti Tvojo roko v majhnih stvareh.

Nauči me zaupati, ko ne razumem.

Nauči me veselja, ki ne temelji na okoliščinah, ampak na Tvoji zvestobi.

Ta dan polagam v Tvoje roke. Naj bo prežet z milostjo, ki jo daješ samo Ti.

Naj moje srce ostane odprto za Tvoj mir,

moje misli za Tvojo resnico,

moji koraki za Tvojo pot.

Gospod, ta dan je Tvoj.

Naj bo tudi moje življenje Tvoje.

Amen