Moj najljubši del človekove zgodbe je trenutek, ko pride do besed: »Toda Bog.« Ker imata ti dve besedi moč, da prekineta vse, kar je bilo prej.

Toda jaz bom vedno s tabo, prijel si me za desno roko. Psalmi 73:23 SSP

»Bil sem izgubljen – toda Bog me je našel.« »Bil sem zlomljen – toda Bog me je obnovil.« »Skoraj sem obupal – toda Bog me je nosil.« »Nisem vedel kako – toda Bog je poskrbel.« »Preveč sem razmišljal – toda Bog mi je dal mir.« »Bilo je boleče – toda Bog je postal moja tolažba.« »Ni bilo upanja – toda Bog je naredil pot.« »Zdelo se je prepozno – toda Bog vse naredi lepo ob svojem času.« »Življenje je težko – toda Bog je ostal dober.« »Sem grešnik – toda Bog me vseeno ljubi.«

»Toda Bog« je kraj, kjer se naše omejitve srečajo z Njegovo zvestobo. Tam živi upanje – ne v pretvarjanju, da je življenje lahko, ampak v spominu, da Bog nikoli ni nehal biti Bog sredi vsega.

Zato, če se ti zdi, da je tvoja zgodba nedokončana, ne hiti razglasiti njen konec. Pusti prostor za dve besedi. Toda Bog.