Nekaj svetopisemskih odlomkov me ustavi vsakič, ko jih berem. In pripoved o Lotovi ženi je eden izmed njih. Le nekaj besed, skritih v veliko večji zgodbi, pa vendar se pri njih vedno znova zadržim. Ne zato, ker bi jo želela obsojati, ampak ker, če sem iskrena, v njej vidim delčke sebe.

Vem, kako je, ko poskušaš iti naprej, medtem ko tvoje srce še vedno sega nazaj.

Ne nujno k mestom očitnega greha, ampak k starim obdobjem, starim strahovom, starim razočaranjem, starim sanjam, ki se niso iztekle tako, kot sem si predstavljala. Včasih si zlahka dopovedujemo, da sledimo Jezusu, medtem ko v resnici še vedno držimo stvari, za katere nas že dolgo prosi, naj jih izpustimo.

Mislim, da spuščanje ni nekaj, kar bi nam naravno šlo dobro.

Držimo se starih pogovorov, za katere si želimo, da bi se odvili drugače. V mislih znova in znova predvajamo trenutke, ki jih ne moremo spremeniti. Nosimo krivdo še dolgo potem, ko nam je Jezus že ponudil odpuščanje. Današnji dan primerjamo z včerajšnjim, namesto da bi se zahvalili za to, kje nas ima zdaj. In preden se zavemo, poskušamo stopati v prihodnost, medtem ko ves čas gledamo čez ramo.

Ugotovila sem, da je Jezus v teh trenutkih neverjetno potrpežljiv. Ne sramoti nas, ker smo človeški. Namesto tega nas nežno opominja, da za nami ni ničesar, kar bi bilo vredno izgubiti prihodnost, v katero nas vodi.

Ko sem postajala starejša, sem spoznala, da najtežja dejanja poslušnosti niso dramatična, tista, ki jih opazijo vsi. To so tihi, skriti odločitveni trenutki v našem srcu. Izbrati odpuščanje nekomu, ki se nikoli ni opravičil. Spustiti grenkobo, ki je postala domača. Zaupati Jezusu po molitvi, ki se zdi neodgovorjena. Spustiti različico življenja, za katero sem mislila, da bi jo morala imeti, da lahko sprejmem tisto, ki mi jo je dejansko dal.

Te odločitve se zgodijo tam, kjer jih nihče ne vidi.

A Jezus vidi vsako.

Kot žena in mati o tem pogosto razmišljam, ker moji otroci veliko bolj gledajo, kot poslušajo. Učijo se, kako izgleda zaupanje, ko opazujejo, kako se odzovem, ko življenje ne gre po mojih načrtih. Učijo se, ali je vera nekaj, kar samo izgovarjam, ali nekaj, kar dejansko živim. Želim, da vidijo mamo, ki se še naprej premika proti Jezusu, tudi ko nima vseh odgovorov. Želim, da vedo, da je poslušnost vredna, tudi ko nekaj stane.

Slediti Jezusu nikoli ni pomenilo, da se pretvarjamo, da preteklost ni obstajala. Pomeni le, da se odločimo, da tam ne bomo živeli.

Lepi spomini so lahko dragoceni, ne da bi postali maliki. Boleči spomini lahko postanejo pričevanja, ne zapori. Napake lahko postanejo opomniki Njegove milosti, ne verige okoli naših gležnjev. Takšna svoboda pride le, ko zaupamo, da je Tisti, ki nas vodi naprej, neskončno modrejši od različice nas samih, ki želi ves čas gledati nazaj.

V mojih lastnih sezonah je bilo obdobij, ko nisem razumela, zakaj Jezus zapira vrata ali me prosi, naj zapustim nekaj znanega. Takrat je bilo neprijetno, celo boleče. Zdaj, ko pogledam nazaj, vidim Njegovo prijaznost, vtkano v vsak korak. Ni mi odvzemal ničesar dobrega. Ščitil me je pred tem, da bi se zadovoljila z manj, kot je Njegovo najboljše.

Morda zato ta zgodba ostaja z menoj. Ni le opozorilo, naj ne gledamo nazaj. Je povabilo, naj zaupamo srcu našega Očeta. Nikoli ni prosil svojih otrok, naj nekaj pustijo za seboj, ne da bi že vedel, kam jih želi pripeljati.

Zato danes prosim Jezusa, naj mi pomaga držati oči tam, kjer morajo biti. Ne na včeraj. Ne na obžalovanju. Ne na tem, kar je že minilo. Želim, da je moje srce tako zasidrano v Njem, da lahko stopam naprej z odprtimi rokami, verujoč, da je vse, kar je pripravil pred menoj, veliko večje od vsega, kar bi našla, če bi se obrnila nazaj.

Sarrah Jane Axe