“Vzdigni se! Pomagaj nam! Reši nas zaradi svoje dobrote!” (Psalm 44,27)

Kaj storimo, ko se zdi, da Bog molči? Ko molimo, pa odgovora ni. Ko se trudimo ostati zvesti, a kljub temu prihajajo težave, razočaranja in vprašanja. Prav o tem govori Psalm 44.

Psalm se začne s spominom na Božjo zvestobo. Izraelci se spominjajo vsega, kar je Bog storil za njihove prednike. Vedo, da jih ni rešila njihova moč, ampak Božja roka. Bog je vodil, varoval in blagoslavljal svoje ljudstvo. Zato z zaupanjem izpovedujejo, da njihovo upanje ni v orožju ali človeških sposobnostih, ampak v Gospodu.

Toda nato se vzdušje spremeni. Ljudstvo se znajde v stiski. Doživlja poraz, zasramovanje in trpljenje. Videti je, kakor da jih je Bog zapustil. Kar je bilo nekoč polno zmag in pričevanj, je zdaj obdano z vprašanji in bolečino.

Morda se tudi sami kdaj znajdemo v podobnem položaju. Spominjamo se časov, ko smo jasno videli Božje delovanje. Danes pa gledamo okoli sebe in ne razumemo, zakaj so nekatere molitve še vedno neuslišane, zakaj se določene stvari niso spremenile in zakaj nekatere preizkušnje trajajo tako dolgo.

Posebnost tega psalma je, da ljudstvo v stiski ne odneha. Ne obrne se stran od Boga, ampak se obrne še bližje k njemu. Iskreno mu pove, kako se počuti. Svojo bolečino spremeni v molitev.

Zadnje vrstice psalma so ganljiv klic: “Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? … Vzdigni se! Pomagaj nam! Reši nas zaradi svoje dobrote!”

To ni krik nevere. To je krik človeka, ki še vedno veruje. Človeka, ki ne razume vsega, a se kljub temu oklepa Boga.

Psalm 44 nas zato uči pomembno resnico: vera ne pomeni, da nikoli nimamo vprašanj. Vera pomeni, da tudi sredi vprašanj še vedno prihajamo k Bogu. Ko ne vidimo rešitve, se spominjamo njegove zvestobe. Ko ne razumemo njegovega časa, zaupamo njegovi dobroti.

In včasih je najmočnejša molitev prav tista najpreprostejša:

Gospod, vstani. Pomagaj nam. Reši nas zaradi svoje dobrote.