EVA o sebi…

»Ustvarjena sem bila kot pomočnica in družica Adamu. Živela sva v vrtu, ki ga je zasadil sam Bog – v raju, polnem lepote, miru in obilja. Ničesar nama ni manjkalo. Slišala sva Božji glas, čutila Njegovo bližino.

Bog nama je dal svobodo in vse drevesa vrta, razen enega – drevesa spoznanja dobrega in hudega. Rekel je, naj ne jeva z njega, sicer bova umrla.

Nekega dne je k meni pristopila kača. Govorila je prepričljivo. Vprašala me je, ali res ne smem jesti z nobenega drevesa. Pojasnila sem ji, da smem z vseh, razen z enega. A kača je rekla: ‘Ne, ne bosta umrla. Odprle se vama bodo oči in bosta kakor Bog.’

V meni se je prebudila želja – po modrosti, po večjem razumevanju. Sad se mi je zdel lep in dober. Vzela sem in jedla. Dala sem tudi Adamu, in tudi on je jedel.

V tistem trenutku so se nama odprle oči. Spoznala sva svojo goloto. Strah je vstopil v najina srca. Ko sva zaslišala Boga, sva se skrila.

Bog me je vprašal, kaj sem storila. Povedala sem: ‘Kača me je zapeljala, in sem jedla.’ A posledice so bile neizbežne. Bolečina, trud, napor – to je postalo del najine poti. In bila sva izgnana iz vrta.

Izguba raja je bolela. A tudi zunaj vrta je ostala Božja navzočnost – drugačna, bolj oddaljena, a še vedno resnična. In skozi bolečino sem spoznavala tudi ljubezen, upanje in odgovornost.«

Njene borbe

Po padcu je doživela sram, saj se je šele takrat zavedala, da je gola. Doživela je strah, zato se je skrila pred Bogom. Prav tako je izkusila posledice greha, kot je trpljenje, težko delo in izgon iz raja.

Prva Mojzesova knjiga (1 Mz 3–4)

Sveto pismo nikjer ne omenja, da se je Eva upirala Bogu po izgonu. Nasprotno – ko rodi sina, reče: »Dobila sem moža od Gospoda.« To kaže, da ni izgubila vere.

Njena pot boja je bila verjetno: življenje s posledicami, vsakodnevno zaupanje Bogu zunaj raja ter sprejemanje odgovornosti brez zanikanja.

Njen boj ni bil dramatičen govor kesanja, ampak dolga zvestoba v trpljenju.

Padec in izguba sina. Njena druga rana je še globlja.

Njena dva sinova sta bila: Abel – pravični pastir in Kajn – prvorojenec, ki ubije brata. Predstavljaj si težo tega spoznanja: že prej je okusila posledice neposlušnosti na sebi in Adamu, zdaj vidi, kako se greh razrašča v nasilje, izgubi enega sina, drugega pa v moralnem smislu prav tako izgubi.

To je materinska tragedija dvojne izgube: en sin mrtev, drugi izgnan.

Lahko si predstavljamo, kaj vse se je lahko spraševala: »Ali je to sad mojega prvega greha?« »Ali sem odprla vrata nasilju?« »Ali sem kot mati zatajila?«

Ko se rodi Set, Eva reče: »Bog mi je dal drugega potomca namesto Abela.« To pomeni, da bolečina ni uničila njenega zaupanja, greh ni njena zadnja beseda v življenju.

Eva je po izgonu iz raja lahko razmišljala o posledicah greha in kako lahko neposlušnost začne vzbujati dvom in rodi ljubosumje in se zgodi celo umor. Spoznala je, da se greh poglablja, če ni zaustavljen. Ona, ki je izkusila raj je sedaj spoznala najglobljo bolečino greha – smrt.

S čim se je soočala Eva? Najverjetneje z bolečino, ki jo je nosila vse življenje ter z občutkom odgovornosti. A njena vera ni ugasnila, z materinsko ljubeznijo, ki ni nehala, tudi ko je sin postal morilec je še naprej upala in živela tiho in mirno. Eva je prva ženska, ki je izkusila kesanje, izgubo otroka, razklanost družine, a je kljub temu ostala mati živih.

nadaljevanje ….. POSLANSTVO EVE