“Gre za osebno ter duhovno interpretacijo žensk iz Biblije v prvi osebi”.
Bila sem mlada žena, ki ni razumela poti, a je razumela človeka, ki ga je ljubila. In zato sem hodila naprej, korak za korakom, dokler pot ni postala del mene.
1 Pt 3:5–6 – Sara kot vzor sodobnim ženám zaradi svoje zvestobe in spoštovanja.
Ko se ozrem na svoje življenje, vidim poti, ki sem jih prehodila – nekatere sem izbrala sama, druge so me našle. Rodila sem se v svetu mestnih zidov in trgovskih poti, v Uru Kaldejskem, kjer je bilo vse živahno. Takrat nisem slutila, da moje življenje ne bo nikoli zares zasidrano na enem mestu.
Od nekdaj sem bila povezana z Abrahamom. Najina pot se je začela v mladosti, ko sva rasla drug ob drugem – kot sopotnika na isti poti, ne da bi vedela, kam vodi. Moj mož je imel v očeh nekaj trdnega, kot da sliši skriti glas. Jaz pa sem bila negotova, občutljiva na vsak dotik resničnosti.
1 Mz 12:5, 11–23 – Dogodki Abrahamovega življenja in Sare kot njegove zveste sopotnice
A njegova notranja gotovost me je hkrati pomirjala in vznemirjala.
Ko je nekega dne rekel, da morava zapustiti dom in varnost, nisem razumela, a sem šla zaradi zaupanja. Ko verjameš človeku, ki ga ljubiš, lahko stopiš tudi tja, kjer ne vidiš poti. Najprej sva zapustila Ur in se ustavila v Haranu, kjer sva živela med sorodniki.
Ko je Abraham govoril o Božjem klicu, sem si rekla: Še enkrat grem. Še enkrat pustim, da me vodi zaupanje. Tako se je začelo moje dolgo življenje popotnice.
Naučila sem se, da dom ni kraj, kjer spiš, ampak kraj, kamor te vodijo koraki. Postavljali in podirali smo šotore, prah je polnil zrak, sonce je žgalo, ponoči pa so moji dvomi postajali glasnejši od vetra. Bilo je dni strahu in trenutkov utrujenosti. A kljub vsemu sem bila del zgodbe, ki je presegala moje omejitve. Danes vidim, da so bile moje poti prepletene z nečim večjim od strahov in dvomov.
Spominjam se Egipta, kakor da bi ga še vedno čutila na koži: vroč zrak, tuj jezik, pogledi, ki so se ustavljali na meni.
Ko me je Abraham prosil, naj rečem, da sem njegova sestra, sem najprej mislila, da se šali.
A njegov glas je bil trd in poln strahu, ki ga redko kaže. Razumela sem, da želi zaščititi naju oba, a v meni se je nekaj skrčilo. Ko so me odpeljali v kraljevo hišo, sem čutila breme lepote kot težko verigo. Govorili so o meni kot o daru, a jaz sem bila ženska, ki je želela pripadati eni osebi, ne dvoru, ki ni poznal mojega imena. Lepota, ki so jo drugi slavili, je meni postala sram in strah.
Sem bila jezna na Abrahama? Da. Bila sem tiho jezna, ker me je izročil, kot ščit pred svojo ranljivostjo. V nočeh me je mučilo vprašanje: Mar sem mu samo pot k preživetju? Ali pa sem še vedno njegova Sara?
Sem bila žalostna? Da, globoko. Počutila sem se odtrgano od vsega, obdana z razkošjem, ki me ni utešilo. Razkošje ne pozdravi srca.
Ali sem razumela višji cilj? Ne takoj. Sprejeti sem morala, da varnost, ki jo vodi Bog, pride v nenavadnih okoliščinah. Ko me je Bog iztrgal iz kraljeve hiše, sem dojela: Abraham je bil v strahu, jaz pa sem morala najti vero.
Bog me je videl kot osebo. On je zaščitil mene in me vrnil Abrahamu. Na najini poti je bilo veliko trenutkov zaščite. Naučila sem se potrpežljivosti in poslušanja tišine. Ljubezen se ne kaže vedno v besedah, ampak v tem, da ostajaš zvest.
nadaljevanje… DVOM IN LASTNA POBUDA
“Gre za osebno ter duhovno interpretacijo žensk iz Biblije v prvi osebi”.
najPot.com 
Komentiraj