Ko se spominjam tistega dne, ko so prišli trije možje in se ustavili pri našem šotoru, še vedno čutim, kako mi je srce trepetalo nekje med upanjem in utrujenostjo. Sedela sem zadaj, kot sem pogosto sedela v tistih časih — s svojimi mislimi, svojo tišino, svojo bolečino.
Ko sem prisluhnila besedam, ki so bile namenjene Abrahamu, sem zaslišala nekaj, kar me je pretreslo: da bom v enem letu držala sina v naročju. Meni — ženi, ki je bila prestara, da bi še upala.
Ko sem to slišala, se je iz mojih ust izvilo nekaj med smehom in vzdihom. Bil je smeh, ki ga nisem mogla zadržati — smeh ženske, ki se tako dolgo bori, da se ne upa več sanjati.
📖 1 Mojzes 18:12 (KJV)
“ pa se je sama pri sebi zasmejala in rekla: »Mar naj zdaj, ko sem uvela, še občutim slast? Tudi moj gospod je star.«?”
Smejala sem se, ker nisem več imela moči verjeti, ker je bila obljuba prevelika. Da, smejala sem se, ker je bil moj dvom globlji od mojih besed.
In vendar je Bog slišal moj tihi smeh. Slišal ga je, čeprav sem se poskušala skriti za šotorno tkanino, za svojo vlogo žene Abrahama, za svojimi preteklimi leti.
Ko me je vprašal, zakaj sem se smejala, sem zanikala. Ne zato, ker bi želela lagati, ampak zato, ker me je bilo sram svojega neverovanja.
📖 1 Mojzes 18:15 (KJV)
“ Sara pa je tajila in rekla: »Nisem se zasmejala.« Bala se je namreč. »Pač,« je rekel, »zares si se zasmejala.«
Tisti trenutek sem spoznala, da Bog ni prišel k meni zato, ker sem bila močna. Prišel je zato, ker sem bila šibka. Ni me iskal zaradi moje popolnosti, ampak zaradi moje ranljivosti.
To sem jaz. Ne popolna. Ne neomajna. Ampak ženska, ki je padla, se bala, dvomila — in bila kljub vsemu v Božjih očeh vredna obljube. In zato je ta del mojega življenja najtežji: ker sem se tam prvič jasno srečala sama s seboj — in tam me je Bog prvič zares našel.
nadaljevanje… ROJSTVO IZAKA – VRHUNEC OBLJUBE
najPot.com 
Komentiraj