Ko je Elija ostal pri meni, nisem vedela, kakšno obdobje prihaja. Tistega prvega dne, ko sem mu spekla kolaček, sem bila prepričana, da bom s tem podpisala najin konec. A Bog je dal, da se naš lonec moke nikoli ni izpraznil in naš vrč olja nikoli izsušil.
Vedno je bilo tam dovolj — ravno prav za tisti dan. Počasi sem začela razumevati, da Bog daje danes, ne jutri. In to spoznanje me je začelo spreminjati.
Elija je prebival v moji zgornji sobi. Pogosto sem ga slišala moliti. Molitev, kakršne nisem poznala. Ni se pogovarjal z bogovi naše dežele, ki so bili oddaljeni in nepredvidljivi. On je govoril z Bogom, kakor otrok govori z očetom — z zaupanjem, domačnostjo, a tudi z globokim spoštovanjem.
Velikokrat sem ga vprašala:
“Kako veš, da te tvoj Bog sliši?”
In on je preprosto rekel:
“Ker je živ. In ker govori. In ker izpolni, kar obljubi.”
Te besede so mi dolgo odmevale v mislih. Jaz nisem bila vajena Božje bližine. Bogovi Sidona so mi bili vedno kot veter — slišen, neulovljiv, nepredvidljiv. Toda ta Bog, o katerem je govoril Elija, je bil drugačen. Bil je oseben. Bil je zvest. Čutila sem, da Elija ne govori iz naučenosti, ampak iz izkušnje.
In ko si ženska, ki živi na robu, ki se bori, da sin ne umre od lakote — tak glas resnice prodre globoko.
Naslednje tedne — ali mesece, ne znam reči — sem ga večkrat ujela, kako zre v pustoto našega kraja. Ogenj v njegovih očeh ni bil ogenj človeka, ki beži pred sušo, ampak ogenj človeka, ki nosi skrb za cel narod. Nekoč sem ga vprašala, če se kdaj utrudi. Pogledal me je in skoraj tiho rekel: “Utrudi se telo, ne pa Božja volja.”
Ko sem ga poslušala, sem začela razumevati nekaj, kar prej nikoli nisem mogla:
Ta Bog ni samo Bog Izraela.
Je Bog življenja.
Bog, ki je poslal Elija k meni – vdovi, tujki, nepomembni ženski na robu suše.
Včasih, ko je sedel pri ognjišču in jedel kruh, ki je nastal iz čudeža, mi je pripovedoval o Božjih delih: o reki, ki se je razdelila; o mani, ki je padala z neba; o ljudeh, ki so hodili po puščavi, a niso bili zapuščeni. Vedno sem poslušala. Ne zaradi zgodb, ampak zaradi nečesa, česar takrat še nisem znala poimenovati: želela sem spoznati Boga, ki dela čudeže ne zato, ker ga prisilimo, ampak ker On ljubi.
Počasi se je v meni rojeval mir. Ne tak mir, ki bi uničil lakoto ali spremenil razmere — ampak mir, ki je tiho rekel: Bog te vidi. Bog ve. Bog skrbi.
Od takrat naprej sem vedela:
Bog, ki je poslal Elija k meni, ni Bog daljave.
Je Bog, ki stopi skozi vrata moje hiše in napolni prazen lonec ter vrne življenje.
On je Bog, ki govori — in njegovi besedi je mogoče verjeti.
najPot.com 
Komentiraj