V meni je bilo vse pomešano – strah, nevera, utrujenost. Del mene je hotel zavpiti: Kaj pa moj otrok? Zakaj naj ti dam zadnje?
Drugi del mene pa … je bil kot prazna posoda. Ne vem, kako drugače povedati. Bila sem na koncu svojih moči. Ničesar nisem imela več, niti za izgubiti.
Morda je bila to tista notranja sila. Morda Bog. Morda obup, ki se včasih preobleče v pogum. Ali pa je bil to preprosto zadnji poskus, zadnja iskra, ki se še ni dala ugasniti.
In sem šla. Spekla sem tisti kolaček. Nisem vedela, ali naj se med tem molim ali poslavljam. Moje misli so bežale med dvomom in tihim upanjem. Ko sem mu ga prinesla, sem se še vedno tresla.
Potem … sem odprla lonec. In tam … je bila moka. Še vedno. In olje je še vedno polzelo iz vrča.
Nisem verjela lastnim očem. Večkrat sem preverila, skoraj v strahu, da bo izginilo. Pa ni.
Tisti dan smo jedli.
Tudi naslednji dan.
In naslednji.
Vsako jutro sem šla pogledat lonec, skoraj s strahospoštovanjem.
In vsakič je bilo tam dovolj, ravno prav.
Danes vem, da me takrat ni vodila samo lakota ali obup. Nekaj v meni je vedelo, da ta človek, Elija, ni prišel po naključju. Da je tisti glas, ki me je potisnil naprej, bil glas, ki me je ohranil pri življenju.
In vsakič, ko v roki držim kos kruha, se spomnim:
čudeži so včasih skriti v najbolj nemogočih trenutkih, v dejanjih, ki se zdijo nori, in v notranjem glasu, ki ga komaj slišimo, pa vendar vse spremeni.
nadaljevanje …. ELIJA OSTANE
najPot.com 
Komentiraj