Čudež z moko in oljem

1 Kraljev 17:7-16

Nikoli ne bom pozabila tistega dne. Suša je trajala tako dolgo, da se mi je zdelo, kot da se je tudi nebo naveličalo gledati naše trpljenje. Zemlja je bila trda kot kamen, polja prazna, vrči suhi. Z vsakim tednom je moj sin postajal bolj bled, njegov glas pa bolj tih.

Ko sem se sklonila po vejo, sem zaslišala moški glas, nekoliko hripav, a odločen. “Prinesi mi, prosim, malo vode!”

Obrnila sem se. Stal je tam, popotnik, prašen od poti, a z očmi, ki so gledale naravnost vame. Nisem vedela, kdo je, a v meni se je premaknilo nekaj, kar nisem razumela. Kot da me nekaj tiho butne pod rebra in reče: Pojdi.

Vodo … vodo sem še lahko dala. Še malo je bilo v vrču. Šla sem po njo.

A potem je rekel še nekaj: “Prinesi mi, prosim, tudi kos kruha.”

Kruh. To pa je bila zahteva, ki me je skoraj zlomila.

Ustavila sem se in mu povedala resnico: da imam le prgišče moke in kanček olja, da bom iz tega spekla zadnji obrok zase in svojega sina … in potem … potem naju čaka samo še konec.

Hand holding flour with a glass bottle of olive oil with cork stopper

Ko sem to izrekla, so se mi tresle roke. Na glas sem povedala tisto, česar sem se najgloblje bala. In vendar … kljub žalosti nisem jokala. Solze kot, da so se že davno posušile z dežjem.

On pa me je pogledal z nečim, kar bi lahko bilo sočutje … ali varna gotovost. In rekel: “Ne boj se.”

1 Kralji 17:13-14
Elija ji je rekel: »Ne boj se; pojdi in pripravi, kakor si rekla, vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi; sebi in svojemu sinu pa ga boš pripravila potem. [14] Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo.‹«

Besede “ne boj se” sem že mnogokrat slišala, a nikoli niso zvenele tako, kot bi skozi tega človeka šepetalo nekaj večjega. Z obljubo, ki je presegala moje razumevanje…

nadaljevanje … NISEM IMELA KAJ IZGUBITI

Stone ruins of an ancient village by the coastline with dry vegetation

Komentiraj