Primerna pomoč – veselje Adama. Ko jo Adam zagleda, vzklikne: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa.« Ta izjava poudarja bližino, prepoznavanje in enotnost. Eva ni ustvarjena iz zemlje kot Adam, temveč iz njegovega rebra – simbol bližine in enake narave.
V 1 Mz 2 je Eva ustvarjena kot »pomoč, ki mu je primerna« (hebr. ezer kenegdo). Hebrejski izraz ezer drugod v Svetem pismu pogosto označuje tudi Božjo pomoč človeku, kar kaže, da ne gre za podrejenost, temveč za močno, podporno in dopolnjujočo vlogo.
Napetost v odnosu z vidika Eve. Za žensko študijo je pomembno, da se zavedamo, da je Eva prva, ki je aktivno iskala, presojala in delovala. Njena napaka je povezana z željo po preseganju omejitev, ki jo je imela v edenskem vrtu. Imela je svoje ambicije po znanju.
Po padcu Bog govori o spremembi dinamike njenega odnosa z možem: »Po svojem možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.« (1 Mz 3,16) To ni opis prvotnega ideala, temveč posledica porušenega odnosa. Prvotna enotnost in harmonija se preoblikujeta v napetost in neravnovesje moči. Iz partnerstva nastane struktura podrejenosti in celo njena izkušnja postane zaznamovana z bolečino (porod, odnosi).
To lahko razumemo kot teološko razlago izvora patriarhalne napetosti – ne kot Božji ideal, ampak kot posledico padca.
Njena identiteta
Prva mati in žena. Po izgonu iz raja Adam svojo ženo poimenuje Eva (hebr. Havvah – »živa«, »mati živih«).
Eva rodí Kajna in Abela. V tej vlogi nosi bolečino izgube (Abelova smrt), a tudi upanje (rojstvo Seta). Eva tako ni le figura padca, ampak tudi začetka zgodovine odrešenja.
Skozi njene oči je njun zakon z Adamom enakovredno partnerstvo, zaradi skupne napake in izgube nedolžnosti. Čeprav odnos postane zaznamovan z napetostjo moči, ki jo nosi Adam se zakon vseeno nadaljuje v skupnem starševstvu in veri v Boga.
Eva ni zgolj »tista, ki je bila zapeljana«, ampak: prva mati in žena, soodgovorna udeleženka človeške zgodovine.
najPot.com 
Komentiraj