Bilo je obdobje, ko sem postajala ženska. Ko bi se moralo življenje začeti odpirati, se je v meni začelo zapirati.
Krvavitev se ni ustavila. Najprej so rekli: »To bo minilo.«
Potem: »Imaš čas, da se pozdraviš.« Na koncu pa so samo molčali.
»Ženska s krvavitvijo je nečista.« ( 3 Mz 15,25)
In to sem postala: nečista.
Dvanajst let tišine
Dvanajst let sem štela dneve, ne praznikov.
Dvanajst let sem poslušala, kako drugi molijo,
jaz pa sem bila zunaj.
Dvanajst let brez dotika. Sprva me je mati še objemala,
potem pa vedno manj. Ne zato, ker me ne bi imela rada,
ampak zato, ker to pravi judovski zakon – ne smem biti blizu.
Oče me ni več blagoslavljal. Ne z roko na moji glavi. Ne z glasom.
Med nami je bil strah – ne Bog, ampak strah.
Zakon je o meni pisal »Vsak, ki se je dotakne, postane nečist.« ( 3 Mz 15,27)
In jaz sem začela verjeti, da sem nevarnost tudi za moje bližje.
Življenje je šlo mimo mene
Gledala sem, kako, dekleta odraščajo v žene, se poročajo in nosijo svoje otroke ter jih kličejo po imenu.
Mene pa so klicali po stanju, ki sem ga trpela. Ne po tem, kdo sem, ampak kaj se mi dogaja.
Marko je v evangeliju kasneje zapisal: »Mnogo je pretrpela od mnogih zdravnikov, vse svoje imetje je porabila, pa ji ni nič pomagalo, temveč ji je bilo še slabše.« (Mr 5,26)
Preizkusila sem na kupe zdravil in dala vse svoje imetje, izpraznila pa sem tudi samo sebe, tako čustveno kot fizično. Psihično sem bila na koncu.
Hrepenenje po tem, da bi bila hči
Najhuje ni bila kri. Najhuje je bilo spoznanje, da ne pripadam nikamor.
Da ne morem biti hči, žena, mati in niti častilka Boga.
Hrepenela sem, da bi spet nekomu pripadala, saj sem si želela občutiti tisto toplino, ki jo prinaša bližina druge osebe. Da bi me nekdo poklical brez strahu, z iskreno željo po stiku, in rekel: »Ni se te treba bati,« ter tako razbremenil vse moje skrbi in negotovosti. Želela sem, da bi me pogledal s sočutjem, kot bi videl globoko vame in vedel, kaj potrebujem, da se ponovno počutim varno in ljubljeno.
Glas o Jezusu
Potem sem slišala o njem.
O Učitelju, ki se dotika gobavcev, se ne boji nečistih in ne beži pred tistimi, ki so na na robu.
In v meni se je dvignil tih, skoraj prepovedan stavek: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena.« (Mr 5,28)Nisem ga izgovorila. Samo verjela sem stavku, ki se je tvoril v mojem srcu.
Dotik
Nisem iskala njegovega pogleda. Nisem si drznila bližine.
Iskala sem le rob – rob njegove obleke, rob upanja, tisto zadnje, kar še ostane, ko nič drugega ni več varno.
Dotaknila sem se. In kri se je ustavila.
Moje telo je vedelo prej kot moj razum: “nekaj se je končalo”. Nekaj, kar je trajalo predolgo
Jezus me ustavi
On pa se je ustavil. »Kdo se me je dotaknil?« (Mr 5,30)
Takrat me je bilo strah. Ne zato, ker bi bila ozdravljena, ampak ker sem bila videna. Ta strah je postal stalnica v mojem življenju. Kot krč. katerega se nisem mogla znebiti.
Povedala sem resnico. Vso. In on me ni odrinil. Ni rekel: »Zakaj si me oskrunila?« Rekel je: »Hči.« (Mr 5,34) Slišala sem le to besedo “hči” ki je bila tako prijetna mojim ušesom.
Ime, ki me je ozdravilo
Hči. Dvanajst let nisem bila nič drugega kot problem vsej moji družini. On pa me je z eno besedo vrnil v odnos po katerem sem hrepenela in izgubila skoraj vso upanje, da bom sploh spet kdaj hči.
»Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge.«(Mr 5,34)
Ni mi dal le zdravja. Dal mi je: ime, kraj, mir in Očeta. Nekaj, česar si nisem upala, niti želeti.
KJE SE NAHAJAŠ TI
Če danes stojiš zunaj: ker te je strah, se sramuješ ali ker te je življenje označilo ter stigmatiziralo.
Vedi: Jezus ne sprašuje najprej po tvoji čistosti. Sprašuje po tvojem zaupanju. In ko te vidi, te ne imenuje po tvoji rani. Imenuje te: Hči ali sin. Spet lahko postaneš otrok.
»Poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo.« (1 Jn 3,1)
Ko je bila ona dvanajst let izgubljena na robu skupnosti, imenovana po svoji rani in ne po svoji osebi, jo je Jezus poklical hči. Prav to Janez razodeva tudi nam: nismo to, kar nas je ranilo, niti to, kar smo izgubili. V Božjih očeh nismo spregledani, zavrženi ali pogojno sprejeti – imenovani smo otroci. Tako kot je njej vrnil ime in pripadnost, tudi izgubljenemu danes Bog pravi: poglej – moja si, moj si, in to resnično.
Osebna molitev
Oče, prihajam k tebi takšna, kakršna sem –
z utrujenostjo, ki traja predolgo,
in z ranami, ki so me poimenovale.
Pogosto se ne počutim izgubljeno daleč,
ampak izgubljeno v sebi,
kot da nisem več imenovana po tem, kdo sem,
ampak po tem, kar boli.
Tudi jaz ne iščem vedno pogleda.
Iščem rob. Majhen dotik milosti.
Znak, da še pripadam nekomu.
Tvoja Beseda pravi:
»Božji otroci se imenujemo in to tudi smo.«
Pomagaj mi, da to ne ostane le beseda.
Ko me je sram, ko se skrivam,
ko mislim, da nisem vredna bližine,
pridi in me pokliči.
Naj tvoj Duh v meni pričuje,
da smem klicati: Aba – Oče.
Da nisem sama. Da sem tvoja.
In če danes zmorem le majhen dotik vere –
naj bo tudi ta dovolj, ker si ti že blizu.
Vse to molim v Jezusovem imenu. Amen.
najPot.com 
Komentiraj