Identiteta človeka je pogosto preplet glasov, ki so se skozi leta usedli v njegovo notranjost. Nekateri so bili nežni, drugi ostri, tretji komaj slišni, a vseeno močni. Če želimo razumeti, zakaj včasih dvomimo vase, zakaj se primerjamo, zakaj se počutimo manjvredne ali preobremenjene, moramo najprej prepoznati, kateri glasovi so nas oblikovali.

To so glasovi, ki jih človek najpogosteje nosi v sebi:

• glas družine
• glas družbe in kulture
• glas ran in preteklih izkušenj
• glas notranjega kritika
• glas primerjanja
• glas sovražnika
• glas Boga

Ti glasovi ne govorijo enako. Nekateri dvigujejo, drugi pritiskajo, tretji ranijo, četrti zmedejo. In preden sploh spoznamo, kdo smo, že nosimo v sebi zgodbe, ki jih nismo napisali sami.

Glas družine pogosto postane prvi notranji odmev; besede, ki smo jih slišali kot otroci, ton doma, pričakovanja, ki so visela v zraku. Glas družbe nas uči, da moramo biti popolni, uspešni, urejeni, močni, a hkrati nežni. Glas ran šepeta, da nismo dovolj. Glas notranjega kritika ponavlja stare stavke, ki smo jih nekoč slišali. Glas primerjanja nas postavlja ob druge in nam jemlje mir. Glas sovražnika pa napada identiteto, ker ve, da je identiteta temelj.

A sredi vseh teh glasov obstaja še en glas, ki je drugačen, tih, a močan. Božji glas.

Božji glas ne pritiska, ne obsoja, ne zahteva popolnosti. Govori z nežnostjo, ki dviga. Z resnico, ki osvobaja. Z ljubeznijo, ki kliče po imenu in vrača dostojanstvo. In hkrati je to glas, ki človeka tudi vzgaja, ne s trdoto, temveč z modrostjo, ki usmerja, oblikuje in vodi v zrelost.

Izbrati Božji glas kot temelj identitete pomeni najprej prepoznati, kateri glas govori. Vsak glas ima svoj ton. Glas ran prinaša bolečino. Glas primerjanja prinaša izgubo. Glas notranjega kritika prinaša sram. Glas družbe prinaša pritisk. Glas sovražnika prinaša obtožbo. Božji glas pa prinaša mir.

Ko človek postavi vse glasove ob bok Božji resnici, se začne razločevanje. Glasovi, ki pritiskajo, ranijo, obsojajo ali zmanjšujejo, se sami razkrijejo kot glasovi, ki ne vodijo v življenje. Božji glas pa se prepozna v tem, kar je že razodel v svoji Besedi. Ko človek primerja slišano z Božjo besedo, postane jasno, kateri glas vodi k Njemu in kateri ga od Njega oddaljuje.

In ko človek utiša glasove, ki ne govorijo življenja, se zgodi nekaj globokega. Rane lahko še vedno šepetajo, a ne odločajo več. Primerjanje lahko še vedno poskuša vstopiti, a ne vodi več. Notranji kritik lahko še vedno dvigne glas, a ne določa več vrednosti. Božji glas postane najglasnejši, ko mu damo prostor v tišini, v molitvi, v Božji besedi, v iskrenosti, v trenutkih, ko dovolimo, da nas Bog nagovori brez mask in brez strahu.

Ko Božji glas postane temelj identitete, se človek začne videti tako, kot ga vidi Bog: ljubljenega, dragocenega, izbranega, varnega. In to je temelj, ki ga nič ne more omajati.

“Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.” (Jn 10,27)