V 1. Mojzesovi knjigi 28,10–22 je bil Jakob sam, utrujen in negotov glede prihodnosti.
Bežal je od doma, potem ko je prevaral svojega očeta in prizadel svojega brata Ezava.
Kar bi moralo biti kraj počitka, je postalo kraj, poln strahu, krivde in negotovosti.

Tisto noč je Jakob spal v puščavi s kamnom kot vzglavnikom.
In tam ga je srečal Bog.

Jakob je sanjal o lestvi, ki je segala od zemlje do neba,
po kateri so angeli hodili gor in dol.
Na vrhu lestve je stal Gospod in Jakobu govoril o zaveznih obljubah,
o svoji navzočnosti, zaščiti in zvestobi.

Kar naredi ta trenutek čudovit, je to, da si Jakob tega ni zaslužil.
Jakob ni tekel proti Bogu.
Bežal je pred posledicami svojega greha.
A vendar se mu je Bog razodel v milosti.

Lestev je bila podoba, da nebesa niso zaprta za zemljo.
Bog ni oddaljen ali odsoten.
Tudi v Jakobovem najnižjem in najbolj osamljenem trenutku je bil Gospod blizu.

Včasih tudi mi doživljamo obdobja, podobna Jakobovim — trenutke strahu, zmede,
neuspeha ali negotovosti glede prihodnosti.
Morda se celo počutimo nevredne, da bi se približali Bogu.

Toda Jakobova zgodba nas spominja, da Bog pogosto srečuje ljudi v njihovih zlomljenih trenutkih.

In ta lestev na koncu kaže na Jezusa Kristusa.
V Janezu 1,51 Jezus govori o odprtih nebesih in angelih,
ki se vzpenjajo in spuščajo nad Sinom človekovim.
Jezus s tem pokaže, da je On prava in popolna lestev, pravi most med nebom in zemljo.

Greh je ločil človeštvo od Boga,
toda Jezus je prišel, da prinese spravo.
Po Kristusu imamo zdaj dostop do Očeta.

K Bogu se ne vzpenjamo s svojimi dobrimi deli ali človeškim trudom.
Bog je prišel k nam po Jezusu.

Kristus je povezava med nebom in zemljo.
On je pot k Očetu.
On je kraj srečanja med grešnimi ljudmi in svetim Bogom.

Jakob se je zbudil osupel in rekel:
»Zares, Gospod je na tem kraju« (1 Mz 28,16).

In še danes velja ista resnica:
Bog je navzoč tudi v puščavskih obdobjih.
Bog je zvest, tudi ko se počutimo nevredne.
In po Jezusu so nam nebesa odprta.