Ko je Rebeka v daljavi zagledala Izaka, je vprašala:
»Kdo je tisti mož na polju, ki prihaja naproti nam?«
Ko je izvedela, da je to Izak,
je vzela svojo tančico in se pokrila.

Sodobnim bralcem se to lahko zdi majhna podrobnost.
Zakaj bi bilo pomembno omeniti tančico?
Toda v starodavnem svetu je imelo pokrivanje
pogosto pomen, ki je presegal zunanji videz.
Lahko je simboliziralo skromnost, čast,
prehod v zavezo in
pripravo na zakon.

To ni bilo to, da bi se Rebeka skrivala,
temveč da je prepoznala,
da stopa v novo obdobje.

Le nekaj trenutkov prej je bila
nekomu hči, ki je zapuščala dom.
Zdaj pa se je približevala možu,
ki bo postal njen mož.

Tančica je postala tiho priznanje:
»Moje življenje se spreminja.«

Opazimo nekaj čudovitega v tej zgodbi:
Rebeka Izaka osebno ni poznala.
Slišala je o njem, zaupala
pričevanju, ki ji je bilo dano,
zapustila svoje staro življenje in odšla
proti prihodnosti, ki je ni mogla v celoti videti.

V tem je nekaj zelo znanega.
Vera pogosto pomeni, da hodimo proti
Nekomu, ki ga še nismo videli z očmi,
a mu zaupamo zaradi njegovih obljub.

Rebekina tančica nas spominja,
da si trenutki zaveze zaslužijo spoštovanje.
Nekateri prehodi so sveti.
Nekatera obdobja od nas zahtevajo,
da zapustimo znano in stopimo naprej z zaupanjem.

Morda pa je ravno tam kdo izmed nas danes –
na meji med tem, kar je bilo, in tem, kar bo.
Učimo se, da poslušnost včasih
pomeni reči »da«, še preden
poznamo celotno zgodbo.

1 Mojzesova knjiga 24,65
»in vprašala služabnika: ‘Kdo je tisti mož na polju, ki nam prihaja naproti?’ ‘To je moj gospodar,’ je odgovoril služabnik. Tedaj je vzela tančico in se pokrila.«