V Svetem pismu raševina ni bila običajno oblačilo.

Bila je groba, neudobna tkanina, pogosto narejena iz kozje dlake. Nosila se je v času žalovanja, kesanja, ponižanja ali obupanega moljenja pred Bogom. Nositi raševino javno je pomenilo, da je nekaj globoko narobe.

Pomenilo je, da žalost ne more več ostati skrita.
Kesanje mora postati vidno.
Obup je treba prinesti pred Boga.

Ko so prebivalci Niniv slišali Jonovo opozorilo, so verovali Bogu in oblekli raševino, od največjega do najmanjšega.
Celo kralj je slekel svoje kraljevsko oblačilo, se pokril z raševino in sedel v pepel.

To ni bila verska predstava.
Bila je javna ponižnost.
Mogočno mesto se je ponižalo pred Božjo sodbo.

V Izaiju 37, ko je kralj Ezekija slišal grožnje Asirije, je raztrgal svoja oblačila, se pokril z raševino in vstopil v Gospodovo hišo.
Ni najprej segel po ponosu, politiki ali paniki.
Krizo je prinesel pred Boga.

Raševina nas spominja, da pravo kesanje ne pomeni varovanja svoje podobe.
Pomeni ponižati srce pred Gospodom.
Uči nas, da pridejo trenutki, ko mora Božje ljudstvo prenehati s pretvarjanjem, da je vse v redu, in iskreno stopiti pred Njega z žalostjo, strahom, priznanjem krivde in odvisnostjo.

Vendar evangelij prinaša upanje onkraj raševine.
Jezus je vstopil v naše trpljenje in nosil našo sramoto.
Prevzel je sodbo, ki so jo zaslužili grešniki, da tisti, ki se pokesajo in verujejo vanj, ne bi za vedno ostali odeti v žalovanje.

V Kristusu Bog ne vidi le naše bolečine.
Odgovori nanjo z milostjo.

Raševina nas uči ponižnosti.
Križ nam daje upanje.
In milost nas spominja, da so tisti, ki pridejo ponižni pred Boga, vedno sprejeti.