»Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Luka 17:15-16 «

V nečem je skrita posebna moč, ki je nebesa ne morejo prezreti: v hvaležnem srcu. Deset gobavcev je klicalo Jezusa po usmiljenju in vseh deset je prejelo ozdravljenje. A samo eden se je spomnil vrniti in reči: »Hvala.« Čudež je bil dan vsem, a bližina z Jezusom je bila dana samo enemu. Mnogi znajo prositi Boga za blagoslov, zelo malo pa jih zna po blagoslovu priti nazaj z zahvaljevanjem.

Gobavci so bili zavrženi od družbe, zapuščeni od ljudi in prisiljeni živeti v bolečini ter osamljenosti. Njihovo stanje jim je ukradlo dostojanstvo, veselje in mir. A v enem samem trenutku je Jezus spremenil vse. To je lepota našega Odrešenika: stopi v razbite okoliščine in obnovi tisto, kar je življenje uničilo. Nobena bolečina ni pregloboka za Njegovo moč in nobeno stanje ni pretežko za Njegov dotik.

Toda to, kar naredi zgodbo nepozabno, ni le ozdravljenje, temveč odziv po ozdravljenju. Devet jih je nadaljevalo pot, eden pa se je vrnil. Eden je razumel, da čudež ni večji od Tistega, ki ga dela. Eden je spoznal, da je hvaležnost pomembna v Božjem kraljestvu. Eden je vedel, da zahvaljevanje odpira vrata, ki jih upravičenost nikoli ne more.

Nekateri se spomnijo Boga samo, ko so v stiski. Jokajo v nevihti, a izginejo po preboju. Molijo zvesto v težavah, a utihnejo v zmagi. Toda prava vera ne išče samo Božje roke; išče Njegovo srce. Ozdravljeni Samarijan se je vrnil, ker mu je bila Jezusova navzočnost dragocenejša od daru, ki ga je prejel.

Psalm 103,2 pravi: »Slavi Gospoda, moja duša, in ne pozabljaj nobenega njegovih dobrot.« Ta vrstica nas uči, da je hvaležnost duhovna modrost. Pozabljivost je nevarna, ker človeka zavede, da živi, kot da se je ozdravil sam, napredoval sam, zaščitil sam ali si sam odprl vrata. A vsak blagoslov, ki ga imamo, nosi prstne odtise Božjega usmiljenja.

Jezus je postavil boleče vprašanje: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje je zdaj ostalih devet?« Gospod opazi hvaležnost. Bog se ozre na srce, ki se spominja. Devet jih je uživalo čudež, a tisti, ki se je vrnil, je doživel nekaj globljega — osebno srečanje z Jezusom, ki mu je za vedno spremenilo dušo.

Mnogi želijo nove blagoslove, medtem ko pozabljajo stare milosti. Želijo nov preboj, a pozabljajo molitve, ki jih je Bog že uslišal. Hvaležnost ohranja srce ponižno. Spominja te, da brez Boga ne bi preživel bitk, ki si jih že premagal. Vsak vdih, vsaka odprta vrata, vsaka zmaga in vsako jutro so dokaz, da je Bog zvest.

Samarijan ni tiho zašepetal svoj »hvala«. Sveto pismo pravi, da se je vrnil z močnim glasom in slavil Boga. Prava hvaležnost ne more ostati tiho. Ko te Bog reši iz teme, ozdravi tvojo bolečino, obnovi tvojo družino ali te dvigne iz obupa, se v tebi nekaj prelije v hvalo. Hvaležno srce postane živo pričevanje.

1 Tesaloničanom 5,18 pravi: »Za vse se zahvaljujte; kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.« Pismo ne pravi, da se zahvaljujemo samo, ko je življenje lahko. Pravi: za vse. Hvaležnost v težkih časih je dokaz duhovne zrelosti. Kaže, da je tvoja vera neomajna, tudi ko je življenje negotovo.

Tisti, ki se je vrnil, je bil Samarijan — človek, na katerega so mnogi gledali zviška. A prav on je postal zgled pravega čaščenja. Boga ne impresionirajo nazivi, priljubljenost ali videz. Gleda na srce. Iskreno, hvaležno srce vedno pritegne pozornost.

Danes hodijo po svetu ljudje, ki nosijo odgovore na molitve, nad katerimi so nekoč jokali. Molili so za ozdravljenje in Bog jih je ozdravil. Molili so za preskrbo in Bog je poskrbel. Molili so za mir in Bog jih je nosil skozi nevihto. A nekje na poti so prenehali govoriti »hvala«. Nikoli ne postani tako blagoslovljen, da pozabiš Tistega, ki te je blagoslovil.

Hvaležnost spreminja ozračje tvojega življenja. Pritoževanje izčrpava duha, a zahvaljevanje krepi vero. Ko se zahvaljuješ Bogu, se spomniš, da te še nikoli ni pustil na cedilu in te ne bo niti zdaj. Hvaležnost odmakne pogled od strahu in ga vrne na Božjo zvestobo.

Ozdravljeni mož je padel k Jezusovim nogam, ker je razumel nekaj globokega: ko te najde milost, mora temu slediti čaščenje. Največji odziv na Božjo dobroto ni ponos, temveč predanost. Vsak blagoslov bi nas moral približati Kristusu, ne oddaljiti od Njega.

Danes izberi, da boš kot tisti, ki se je vrnil. Bodi človek, ki se spomni Boga po preboju. Bodi človek, ki še vedno časti, ko je molitev že uslišana. Bodi človek, katerega hvaležnost postane pričevanje svetu.

Kajti ko nikoli ne pozabiš, kaj je Bog storil zate, tvoje življenje postane živ dokaz, da Njegovo usmiljenje traja na veke.

 Če te je to besedilo okrepilo

• Deli ga z nekom, ki potrebuje upanje.
• Shrani ga za dneve, ko je čakanje težko.
• Napiši komentar, katera misel te je najbolj nagovorila.