Estera je stala na robu nevarnosti brez zagotovila, da bo preživela. Zakon perzijskega dvora je bil jasen: nihče ni smel vstopiti v kraljevo notranje dvorišče brez povabila. Kdor je to storil, je lahko bil usmrčen, razen če je kralj iztegnil zlato žezlo. Estera je bila kraljica, a tudi kraljice niso bile izvzete izpod kraljevega zakona. Njena krona ni odstranila tveganja. Njena čast ji ni zagotavljala varnosti.

In vendar je bil njen narod v nevarnosti. Hamanov ukaz je postavil Jude pod obsodbo uničenja. Njihova življenja so bila ogrožena. Njihova prihodnost se je zdela zapečatena s politično močjo, pravno avtoriteto in človeškim sovraštvom. Estera bi lahko molčala. Lahko bi zaščitila svoj položaj. Lahko bi se skrila za palačnimi zidovi in upala, da bo ukrepal nekdo drug.

Toda Mordokajeve besede so prebile njeno omahovanje: »In kdo ve, če nisi ravno zaradi tega časa prišla do kraljestva?«

To vprašanje je preoblikovalo njen položaj. Esterina krona ni bila le privilegij; bila je skrbništvo. Njena vplivnost ni bila dana za udobje, temveč za pogum. Bog jo je postavil v palačo ne zato, da bi ušla trpljenju svojega ljudstva, temveč da bi stala v vrzeli zanje.

Takrat je Estera izrekla eno najpogumnejših izjav v Svetem pismu: »Če poginem, poginem.«

To ni bila nepremišljenost. Bila je predanost. Estera je razumela ceno, a je razumela tudi nujnost. Pozvala je k postu, oblekla svoj pogum v odvisnost od Boga in se pripravila stopiti v notranje dvorišče. Njena hrabrost ni bila glasna. Bila je trepetajoča poslušnost. Stopila je naprej, nosila težo preživetja celotnega naroda.

Knjiga Estere je izjemna, ker se Božje ime nikjer neposredno ne pojavi. Ni vidnega čudeža, ni preroka, ki bi razglašal Božje besede, ni razdeljenega morja, ni ognja iz neba. Pa vendar je Božja roka na vsaki strani. To je teologija previdnostne tišine. Bog je morda skrit, a nikoli odsoten. Morda ni zapisan v palačnih zapisih, a vlada nad vsakim banketom, zamudo, pogovorom, neprespano nočjo in kraljevo odločitvijo.

Bog je bil navzoč v času. Bog je bil navzoč v Esterinem položaju. Bog je bil navzoč v Mordokajevem svarilu. Bog je bil navzoč v kraljevi neprespani noči. Bog je bil navzoč v obratu Hamanovega načrta.

Božja tišina v Esteri ni Božja odsotnost. Je skritost previdnosti. Deloval je za zavesami imperija, obračal mehanizme moči proti ohranitvi svojega ljudstva.

To globoko nagovarja vernike, ki živijo v obdobjih, ko se zdi, da je Bog tih. Obstajajo časi, ko ne vidimo čudežev, ne slišimo jasnih odgovorov in ne moremo takoj slediti Njegovemu delovanju. A Estera nas opominja, da Bog še vedno vlada v nevidnih krajih. Gospod je ne le v templjih in bogoslužjih, temveč tudi v sodnih dvoranah, pisarnah, učilnicah, vladah, domovih in skritih pogovorih.

Estera je tvegala svoje življenje pred zemeljskim kraljem, da bi prosila za svoje ljudstvo. A njena zgodba kaže na Jezusa Kristusa, ki je storil neprimerno več.

Jezus ni le tvegal svojega življenja. Položil ga je prostovoljno. Estera je stopila v notranje dvorišče, ne da bi vedela, ali jo bo kralj sprejel. Kristus je stopil v končno nevarnost smrti, natančno vedoč, kaj ga bo stalo. Estera je stala pred prestolom, da bi iskala milost. Jezus je šel na križ, da bi milost zagotovil. Estera se je poistovetila z obsojenim ljudstvom. Jezus se je poistovetil z grešniki in nosil njihovo obsodbo v svojem telesu.

Na križu je Jezus vstopil v tišino sodbe. Zaklical je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.« Stopil je v kraj smrti, ne zato, ker bi bil nemočen, temveč ker je ljubil svoje ljudstvo. Njegova žrtev ni le odložila sodbe; premagala je greh in smrt. Njegovo vstajenje je postalo veliki obrat — večji od Hamanovega padca in večji od vsake zemeljske rešitve.

Esterina hrabrost je rešila njeno ljudstvo pred začasnim odlokom smrti. Kristusova poslušnost rešuje svoje ljudstvo pred večnim sodnim izrekom.

To je evangelijsko upanje, skrito pod Esterino zgodbo. Bog dviguje rešitelje na skritih mestih, a vsaka rešitev končno kaže na Velikega Rešitelja. Jezus je pravi Posrednik, ki stoji za svoje ljudstvo. On je Kralj, ki ne iztegne le zlatega žezla od daleč, temveč odpre pot v Božjo navzočnost s svojo lastno krvjo.

Zato, ko se zdi, da je Bog tih, ne domnevaj, da je odsoten. Ko je pot nevarna, ne domnevaj, da te je zapustil. Ko je poslušnost draga, se spomni, da so tvoj položaj, tvoj vpliv in tvoja sezona morda del previdnosti, ki je še ne vidiš.

Estera nas uči poguma na skritih mestih. Kristus pa nam daje zaupanje pred prestolom milosti.

Zaradi Jezusa ne prihajamo pred Boga z vprašanjem ali bo milost iztegnjena. Križ je to že razglasil. Vstali Kristus je odprl pot. In Bog, ki je tiho deloval skozi Esterino zgodbo, še vedno zvesto deluje v naši.

Prevod in povzetek: Undaunted Disciple

 Če te je to besedilo okrepilo

• Deli ga z nekom, ki potrebuje upanje.
• Shrani ga za dneve, ko je čakanje težko.
• Napiši komentar, katera misel te je najbolj nagovorila.