ŽENSKA NOTRANJEGA NEMIRA
Kolikokrat smo kot Marta! Zunaj vse teče – obveznosti, delo, skrb za druge. Znotraj pa nemir, ki ne mine.
Martino srce je želelo služiti; ni bila lena, ni bila brezbrižna. Bila je skrbna, predana in odgovorna. Njene roke so bile zaposlene z dobrimi stvarmi, pa vendar je bilo njeno srce nemirno. To je notranji nemir, ki ga poznamo včasih tudi same. Ko misli skačejo z ene stvari na drugo. Ko želimo vse narediti prav in ugajati vsem. Ko nosimo več, kot zmoremo, pa si tega niti ne priznamo. Notranji nemir ni glasen ter ne pride kot vihar, ampak kot tiha napetost, ki ostaja. Kot občutek, da nikoli ni dovolj, ter kot utrujenost, ki ne mine, tudi ko se ustavimo.
In prav tja vstopi Jezus.
Ne očita, ne zahteva več, ne reče: »Marta, delaš narobe.« Namesto tega jo pokliče po imenu: »Marta, Marta…« To je klic ljubezni. Klic, ki vidi globlje od zunanjih dejanj in se dotakne srca, ne le opravil. Kot da ji želi reči: »Vidim tvoje srce, vidim tvojo utrujenost. Ni ti treba nositi vsega sama.«
Marta stoji blizu Jezusa, a hkrati ujeta v svoje skrbi. Tisti, ki ga je ljubila in v katerega je verovala, je ob njej, vendar ga zaradi svoje raztresenosti ne vidi in ne sliši. Zgodba o Marti nam danes govori nekaj preprostega, pa vendar zahtevnega. Da se ustavimo ter odložimo notranji pritisk, ter dovolimo da breme zdrsne iz naših ramen v Njegove roke.
Morda danes naša srca tiho utripajo pod težo skrbi, ki jih drugi niti ne vidijo. Morda imamo občutek, da moramo vztrajati, zdržati, držati vse skupaj.
A Jezus kliče znova vsako po imenu. Vabi, da za trenutek odložimo vse, kar nas teži in dovolimo, da Njegov mir vstopi tja, kjer ga najbolj potrebujemo.
MARTA – ŽENSKA, KI LJUBI JEZUSA
Ko pomislimo na Marto, jo pogosto vidimo kot žensko, ki je zaposlena, obremenjena in nemirna. A Sveto pismo nam razkrije še globljo resnico; Marta ni le tista, ki služi. Marta je tudi ženska veruje. V 11 poglavju Evangelija po Janezu srečamo Marto v enem najtežjih trenutkih njenega življenja. Njena vera se ne rodi v lahkotnih trenutkih, ampak v bolečini. Njen brat Lazar umre. Srce je ranjeno, upanje omajano, vendar Marta ne ostane zaprta v svoji bolečini, gre nasproti Jezusu. Njene besede so iskrene, skoraj boleče: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« (Jn 11, 21). Koliko vere je v teh besedah. Marta verjame, da bi Jezus lahko preprečil smrt njenega brata. A hkrati v teh besedah odmeva tudi vprašanje, morda celo tiho razočaranje. Prav v tem je lepota njene vere; ne skriva svojih občutkov pred Bogom.
Toda Marta se tu ne ustavi, saj v naslednjem trenutku reče: »Toda zdaj vem, da ti bo Bog dal, karkoli ga boš prosil.« (Jn 11,22). To je vera, ki presega razumevanje. Vera, ki se ne konča tam, kje se konča človeški um.
In potem sledi najgloblji izraz njene vere: »Da, Gospod, jaz verujem, da si ti Kristus, Božji Sin.« (Jn 11,27). To izpove ženska, ki žaluje, srce, ki še vedno boli. To izpove vera, ki zaupa, tudi ko ne vidi odgovora.
Marta nas uči, da vera ni popolnost, ni odsotnost vprašanj, ter ni vedno mirno razumevanje vsega, kar se dogaja. Kolikokrat tudi me stojimo pred situacijami, kjer bi lahko rekle: » Gospod, zakaj je tako..«. Vendar nas Marta uči naslednji korak; ostati v zaupanju. Ne zato, ker bi razumele, ampak ker vemo, kdo je On. Njena zgodba nas opomni, da Jezus nikoli ne zamuja, ter prihaja tudi tja, kjer se zdi, da ni več upanja. Martina vera nas vabi, da verujemo tudi, ko ni lahko ter ko srce še čaka na odgovor.
ŽENSKA GOSTOLJUBNEGA SRCA
V svetu, kjer pogosto hitimo mimo drug drugega, kjer so dnevi polni obveznosti in skrbi, nas Marta nežno spomni na nekaj zelo preprostega-kako pomembno je odpreti vrata svojega srca.
V Evangeliju po Janezu 10,38 beremo, da je Marta sprejela Jezusa v svoj dom. To ni bil le zunanji sprejem, bilo je dejanje ljubezni. Marta je odprla svoj prostor, svoj čas, svojo pozornost. Dovolila je, da Jezus postane del njenega vsakdana.
Njena gostoljubnost ni bila popolna, a bila je resnična. Njene roke so bile zaposlene, njeno srce pa iskreno. Želela je, da bi se gostje počutili dobrodošle. Prav v tem vidimo lepoto njenega značaja; ljubezen, ki se izraža skozi skrbi za druge.
Toda Marta nas uči še nekaj globljega.
Gostoljubnost ni le v urejenem domu ali pripravljeni mizi, gostoljubnost je drža srca. Je pripravljenost, da opazimo druge, jim damo prostor ter jih sprejemamo takšne, kot so. Prostor, kjer se lahko ustavijo, zadihajo, začutijo sprejetost. Jezus nas vabi, da odpremo ne le vrata svojega doma, ampak tudi svojega srca.
Vendar vemo, da Marta ni bila brez notranjega boja. Med njenim služenjem se je pojavil nemir in prav tukaj se njena zgodba dotakne naših življenj. Velikokrat tudi me želimo biti dobre gostiteljice, v domu, v odnosih, v življenju, a ob tem pozabljamo, da prava gostoljubnost ne zahteva popolnega reda, ampak odprto srce. Ne zahteva popolne priprave, ampak ljubezen, ki črpa moč iz Njegove bližine.
najPot.com 
Komentiraj