Zakaj je zvestoba v vsakdanjih trenutkih pomembnejša od čakanja na nekaj velikega

Zvok posode je zapolnil tiho kuhinjo. Tekoča voda, milni mehurčki, isti krožniki, ki sem jih pomila že včeraj in jih bom verjetno znova jutri.

Medtem ko so se moje roke premikale, sem pomislila:

Ali je to sploh pomembno?

V primerjavi z velikimi sanjami, načrti in željo, da bi naše življenje nekaj pomenilo, se lahko vsakdanja opravila zdijo kot nepomembno ozadje.

Toda prav tam, ob pomivalnem koritu, me je prešinila misel:

V Božjih rokah nič ni nepomembno.

Niti pomivanje posode. Niti ponavljajoče se delo. Niti stvari, ki jih nihče ne opazi.

Morda nam namen pogosto uide prav zato, ker ga iščemo samo v velikih trenutkih. Čakamo na prelomnico, veliko priložnost, jasno poslanstvo ali nekaj, kar se nam zdi dovolj pomembno, da bi zares štelo.

Toda Bog pogosto deluje drugače.

Gradi kraljestva v kuhinjah. Oblikuje značaj v skritih trenutkih. Pripravlja nas skozi vsakdanjost.

Sveto pismo je polno takšnih zgodb.

David je pasel ovce, preden je stopil pred Goljata in postal kralj. Vdovin skromni vrč olja je Bog spremenil v vir oskrbe. Jezus pa je približno trideset let živel preprosto in delal kot tesar, preden se je začelo njegovo javno delovanje.

Trideset let tihega življenja pred tremi leti javnega delovanja.

Bog očitno vidi vrednost tudi tam, kjer je mi pogosto ne vidimo.

Pavel zato pravi:

»Karkoli delate, delajte iz vsega srca, kakor za Gospoda in ne za ljudi.«
(Kološanom 3,23)

Karkoli delate.

Ne samo velikih stvari. Tudi pomivanje posode, vožnja v službo, odgovarjanje na elektronsko pošto, pranje perila, pogovor s sodelavcem ali večerni trenutki z otroki.

Morda se nam kakšno obdobje življenja zdi pretiho, delo premajhno ali naloge premalo pomembne za naše sposobnosti.

Toda tudi tam smo lahko zvesti.

Jezus pravi: »Kdor je zvest v malem, je zvest tudi v velikem.«
(Luka 16,10)

Pogosto si želimo, da bi nam Bog zaupal nekaj velikega. Toda vprašanje je: Ali smo zvesti v tem, kar nam je zaupal danes?

Ali ravnamo pošteno, ko nas nihče ne vidi? Ali pomagamo, čeprav nam nihče ne bo zaploskal? Ali naredimo naslednjo dobro stvar, četudi se zdi majhna?

Bog lahko vsakdanje spremeni v nekaj izjemnega. Majhna dejanja ljubezni, zvestobe in poslušnosti lahko uporabi na načine, ki jih danes še ne razumemo.

Zato ne čakajmo samo na velike trenutke.

Pokličimo človeka, ki potrebuje spodbudo. Pomagajmo doma, ne da bi nas kdo prosil. Vzemimo si čas za otroka. Zahvalimo se človeku, ki ga običajno spregledamo. Bodimo zvesti pri delu, ki ga nihče ne opazi.

Naša družina in ljudje okoli nas pogosto ne potrebujejo velikih gest. Potrebujejo dosledno ljubezen v majhnih trenutkih.

Če se današnji dan zdi samo še eden izmed običajnih dni, ga ne prezrite.

Bog deluje tudi v vsakdanjosti.

Pomivanje posode je lahko pomembno. Tiha zvestoba je pomembna. Nevidno delo je pomembno.

Kajti v Božjih rokah nič ni nepomembno.